Grega Repovž

7. 7. 2017  |  Mladina 27  |  Uvodnik

Hamburg 2017

Vsi poznamo zgodbe okorelih kadilcev (alkoholikov …), ki so se zaklinjali, da nikoli ne bodo nehali kaditi, da bodo umrli s cigareto v ustih, da je to njihov življenjski slog, to so oni – raje živijo kratko, a zares, kot da bi postali eden od tistih ljudi, ki se vsak dan brigajo za svoj vrtiček in stanovanje ter neomadeževano karoserijo avtomobila. Do tistega dne, ko so stopili iz ambulante s kakšno smrtno diagnozo: nenadoma so vsi njihovi veliki nazori zgrmeli na tla in popolnoma brez težav niso prižgali niti zadnje cigarete. Ker so se nenadoma zavedeli, da od tega trenutka pač šteje vsak dan, vsaka ura – in da bi neizmerno radi še naprej živeli, da jim je življenje neprimerno pomembnejše od domnevnega užitka, ki jim ga je zagotavljala cigareta. Ja, tako pač je: vse je drugače, ko dobiš diagnozo, ko ti napovejo, koliko dni še imaš.

Zdi se, da se v zahodnem svetu začenja ta proces – v zavedanju, da je onesnaževanje nekaj, česar posledice bodo zelo hitro postale zelo otipljive, zelo oprijemljive. Da bo morda kmalu mogoče odštevati leta do zadnje resne žetve.

Več dogodkov prispeva k spremenjenemu razmišljanju. Tudi tokrat je pot spoznanja čudna. Ljudi so tako pretresle informacije, da del begunskega vala, ki je že prišel in ki šele prihaja v Evropo, izhaja iz pomanjkanja hrane, ta pa je posledica širjenja nerodovitnih območij zaradi dolgoletnih suš. Še bolj pa se je resnost položaja začutila ob Trumpovem odstopu od pariškega podnebnega sporazuma. Da se bo to vprašanje rešilo, nenadoma ni bilo več samoumevno niti za največje optimiste.

Politični dogovori so namreč nam posameznikom Zemljanom na Zahodu omogočali, da smo se malo potuhnili, kupovali avtomobile z dizelskim motorjem, bili potrošniki z veliko žlico, okoljski protesti nas niso res prepričali (pa še kot dvoličneži bi se počutili), seveda smo boj zoper onesnaževanje podpirali, a dosti dlje od zadovoljstva, da nosimo hrano iz trgovine v naročju ali vrečki za večkratno rabo, nismo prišli. Ni velike razlike med zavezanostjo k zmanjšanju onesnaževanja med korporacijami in posamezniki – veliko sprenevedanja, neboleče korake bi naredili vsi, v resne pa so nas oboje lahko silile le države.

Zato je bil odstop ZDA od pariškega sporazuma taka hladna prha. V zelo kratkem času se je razviti del Evrope zavedel, da podnebne spremembe, ki so posledica onesnaževanja, ne pomenijo le talečih se ledenikov na vrhu oble, malo bolj vročih poletij, čudnih zim in nasploh bolj muhastega vremena, ampak preseljevanje, spopade, vojne, razpad življenja in reda, razpad vrednot, jutrišnji spopad med revnimi, ki ne bodo imeli vode in hrane, ter bogatimi, ki bodo za visokimi zidovi uživali blaginjo elite z dostopom do vode in energentov. A tudi to črno prihodnost bi še nekako spregledali, če je ne bi začutili. Če se ne bi selitev narodov zaradi podnebnih sprememb že začela. To je namreč tisto, kar se je spremenilo.

Levica je bila – pri čemer ne mislimo na politične stranke, temveč na izjemno močna leva civilna gibanja – tista, ki je prva dojela, kako hitro se stvari premikajo v slabo smer. Sovraštvo zaradi prišlekov, populizem zaradi priseljevanja je le obet prihodnjih okoljskih antagonizmov. Evropska inteligenca, etablirana in radikalna, se je nenadoma zavedela, da sedi na sodu smodnika, zažigalna vrvica pa je dejansko v rokah nedolžnih žrtev podnebnih sprememb, ki bodo lahko izbirale le med smrtjo doma, smrtjo na poti in morebitnim životarjenjem v že neki evropski državi. Se sliši katastrofično? Pač, to so dejstva o Evropi leta 2015, od takrat prihajajo okoljski begunci. Nato se je Zahodu zgodil še Trump, ta nevarni nerazgledani in frustrirani prostak, ki je šibko, a še kar odločno koalicijo zoper onesnaževanje najprej oslabil, nato pa povzročil, da se je razum začel povezovati in se mu postavljati po robu. Že dolgo ni imela Amerika tako odločne koalicije držav in mest za spremembe.

A ne le to. Tudi Evropa se je odzvala. Kot bi dobila omenjeno diagnozo z začetka besedila: nenadoma se je začelo širiti zavedanje, da se lahko sedanje življenje zelo hitro konča, da se lahko že v desetletju ali dveh znajdemo v kaosu. Ne gre več za zaskrbljenost v omejenih krogih, ampak postaja zavedanje najširše javnosti. Še pred izvolitvijo Trumpa, septembra lani, je v Nemčiji kar 170 tisoč ljudi demonstriralo proti sporazumoma o svobodni trgovini TTIP in CETA – pri čemer je bilo vsem jasno, da med globalizacijo in sedanjim kapitalizmom in onesnaževanjem obstaja očitna zveza. Prav to je bil trenutek, ko so se evropska civilna gibanja po dolgem času spet začela povezovati.

Ta konec tedna se v Hamburgu sestajajo voditelji 20 najmočnejših držav sveta. A v Hamburg so se v teh dneh od vsepovsod, ne le iz Evrope, napotili protestniki, nenavadna koalicija levičarjev, cerkvenih skupin, okoljskih društev, sindikatov, mirovnih gibanj in begunskih organizacij. G20 bo, tako kaže, velik praznik zbujene civilne družbe, ki je spet našla medsebojno vez. Zelo elementarno sicer, preživetje namreč.