Dva na eni meji

Janko Lorenci

7. 7. 2017  |  Mladina 27  |  Kolumna

Po arbitražni razsodbi si je dobro priklicati v spomin nekaj reči.

Dogovor s Hrvati o arbitraži je bil, prvič, razumen, ker se o skupni meji nismo mogli dogovoriti in ker se je obetalo, da bomo tako prišli do nesporne meje. 2. Od Hrvaške smo arbitražo izsilili s pogojevanjem njenega članstva v EU. V osnovi ni bila res prostovoljna na obeh straneh in to jo je delalo krhko v temelju. 3. Sredi postopka smo jo sami amatersko ogrozili (zanikrni klepet dveh profesionalcev) in tako dali najljubšemu sovražniku priložnost, da izstopi s kar močnim izgovorom.

Zdaj je razsodba tu, bolj ali manj v našo korist, če še verjamemo, da je prost dostop do odprtega morja, sicer v normalnih okoliščinah zagotovljen brez arbitraže, tako zelo pomemben, pomembnejši od ljudi in ozemelj ob kopenski meji, prisojenih Hrvaški.

Ta zdaj arbitraže ne priznava. Zato je na terenu, v praksi ne bomo mogli uveljaviti. Tu in zdaj nam visoka razsodba ne prinaša nič. Tako se osnovno vprašanje postarbitražnega časa glasi: kako, kdaj razsodbo uveljaviti?

Naš glavni adut je, da je samo sodišče reklo, da arbitraže nismo usodno kontaminirali. Pravno in psihološko gledano smo v boljšem položaju. Toda na res učinkovito podporo EU kljub njeni izrecni podpori implementaciji ne moremo računati (prva izjava komisije, da bo arbitražo proučila in se odločila potem, je bila škandalozna – odločitev sodišča se spoštuje, kakršnakoli je). To ne pomeni, da na komisijo ni treba odločno in javno pritiskati. Če ne drugega, si lahko tako zagotovimo njen večji posluh v kaki drugi zadevi, na primer pri opustitvi zavez komisiji v zvezi z NLB.

Prepuščeni smo samim sebi. In smo, kot vedno na mednarodnem terenu, dokaj izgubljeni. Nimamo prijateljev in zaveznikov, servilni smo, nenačelni, v nobeno skupino ne spadamo. Doma ne moremo računati na spontano množično podporo prebivalstva v smislu: ne kupuj hrvaškega blaga, ne hodi na dopust na njihov Jadran. Ljudstvo je čisto dovolj patriotsko, toda svoji politiki upravičeno ne zaupa, s tem pa tudi njenim izdelkom ne.

Sosedi lahko nagajamo pri prehajanju meje v turistični sezoni in ji s tem povzročamo škodo. To početje ima razmeroma tesne meje, saj bi si hitro nakopali nejevoljo Nemčije, Avstrije itd., pritiske teh pa zelo slabo prenašamo. Prav tako si ne moremo privoščiti trgovinskih ali gospodarskih pritiskov. Ekonomsko sta državi zelo prepleteni in s sankcijami bi škodili tudi sebi.

Uveljavljanje arbitraže s silo seveda ne pride v poštev, ne načelno in ne zaradi razmerja sil, ki je na morju v našo škodo. Spomnimo se samo Pahorjevih uničujočih, skrajno nepremišljenih besed o kilavem stanju naše vojske. Tudi igro z incidenti soseda bolj obvlada, je agresivnejša in odločnejša, kot je na splošno bistveno odločnejša pri zagovarjanju svojih interesov navzven. Sila bi prišla v poštev le v skrajni sili – če bi Hrvati arbitražo še naprej zanikali, skušali pa kaj v svojo korist spremeniti na območjih, ki jim po novem pripadajo na kopnem (npr. v »njihovem« delu Razkrižja). Potem je treba reagirati najostreje, tudi s policijo. Vendar verjamemo, da si Hrvaška česa takega ne bo privoščila.

V osnovi se bo treba za zdaj sprijazniti z dosedanjim stanjem na morju in na kopnem. Kar niti ni tako slabo: na morju se v praksi ne bo spremenilo nič, na kopnem bi z uveljavljeno razsodbo verjetno izgubili več, kot bi dobili. Ker je pač politika še pred začetkom arbitraže dala dostopu do odprtega morja prednost pred morebitnimi izgubami na kopnem.

Lahko pa smo ali se delamo užaljene, opeharjene zaradi hrvašega zanikanja arbitraže. Vsekakor mora slovenska politika sprožiti trajno politično in diplomatsko ofenzivo za implementacijo in se pri tem opirati na omenjeno pravno prednost. V isti sapi se mora oborožiti s potrpežljivostjo in hladnokrvnostjo. Pridobili smo nekaj prednosti pred nasprotno stranjo, v praksi, na terenu pa nismo izgubili nič od tega, kar imamo ali nadzorujemo zdaj.

Hladnokrvnost je mogoča tem bolj, ker je govorjenje o zgodovinskosti arbitraže mogočno pretiravanje. Razsodba, ki bi jo upoštevali obe strani, bi res zmanjšala prostor za incidente, provokacije, hotene napetosti iz notranjepolitičnih potreb. A ne slepimo se: napetosti bi se nadaljevale. Kajti politiki na obeh straneh kreirajo medsebojne odnose na način, ki državi, ki bi morali v obojestransko korist gojiti vsaj korektne odnose, spreminja v zakompleksani tekmici za prestiž in drobtinice pravih in namišljenih koristi. Tudi to petelinjenje ju potiska na periferijo. A ponavljanje napetosti je očitno del medsebojne folklore. Hrvaška politika je prepotentna, naša pa taka, da se s sosedo krčevito bojuje za teran, neprimerno pomembnejše mercatorje pa ji mirno prodaja; kot po navadi ne vidi celote in več kakor teden naprej. S kančkom modrosti bi si sosedi namesto zdravljenja kompleksov raje pomagali med seboj in proti tretjim. Veže ju veliko stvari, loči malo.

Čas v bistvu vendarle dela za Slovenijo. Tudi mudi se ne. Pred sosedo imamo pravno in psihološko prednost, gospodarsko nam gre bolje, morda bomo tesneje integrirani v EU. Paziti moramo torej predvsem, da se ne poslabša mejni status quo. Kdaj kasneje lahko magari sklenemo nov mejni sporazum s Hrvaško, če bo boljši od arbitraže. Ali brez trušča sprejmemo njeno tiho priznanje razsodbe, glasnega zlepa ne bo. Do takrat pa se urimo v spretnejšem obvladovanju folklore.