Pravosodni škandal

Bernard Nežmah

14. 7. 2017  |  Mladina 28  |  Pamflet

Ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću se lahko samo smeje. Pred časom so njega in njegove bližnje kriminalisti s prisluškovanjem telefona ujeli pri več kriminalnih rabotah - od posredovanja za službo za spolne usluge pa do jemanja provizij od podjetnikov pri poslovanju z občinsko upravo. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj ga bo pravosodni aparat obsodil. Toda zgodba se je naenkrat postavila na glavo: sodišče zahteva uničenje vseh kronskih dokazov zvočnih posnetkov. Najmočnejše orožje, ki so ga mesece zbirali kriminalisti in nadgrajevala tožilka, je na poti v uničenje.

Zadeva resda še ni dokončna, v igri so še pritožbe, a zgodil se je čudež, ko njegov joker ni bil plačani odvetnik, ampak sodnica Mojca Kocjančič in njegova formalna antagonistka v podobi tožilke Barbare Žgajnar. Ni ga junaka, ki bi mu kdaj pravosodni aparat pomagal, da se izvleče iz procesa, ne da bi vanj sploh vstopil.

Pristojna sodnica je namreč razsodila, da je tožilka prepozno vložila zahtevo za sodno preiskavo. Taka odločitev sproža nezaupanje v pravno državo, saj v podobnih zadevah zoper bivšega mariborskega župana Franca Kanglerja sodišče ni upoštevalo identičnih argumentov kot tokrat Jankovićeve ter zadeve ni vrglo med zastarane. Še več, generalni državni tožilec Drago Šketa v svojem javnem nastopu trdi, da je tožilka Žgajnarjeva reagirala v časovnem roku, kot je bil v navadi v zadnjih 30 letih. Skratka, v vseh teh letih se noben obtoženec ni izmuznil sodnemu procesu z natančnim štetjem mesecev, vse dotlej, dokler se ni pojavil on – Zoran Janković.

Svojo nadmoč nad tožilstvom je nato demonstriral s tiskovno konferenco, na kateri je napovedal, da se bodo do konca leta končali vsi sodni postopki zoper njega. Edini, ki točno ve, kdaj in kako bo mlela roka pravice. In ob tem napove še zanimivo leto 2018. Se pod imidžem nedolžne žrtve kriminalistov in tožilstva pripravlja njegov poskus naskoka na zmago na parlamentarnih volitvah?

Kdo bi rekel – bah!, čenče!, toda mož je poleti 2012 nonšalantno napovedal, da bodo jeseni prišli ljudje na ulice, in pozimi 2013 je po vstajah in poročilih KPK res padla tedanja vlada Janeza Janše.

A župan Janković je ob zadevi povedal tudi, da prav tožilka Žgajnarjeva vodi zoper njega serijo postopkov. Ista tožilka je vodila v zadnjih dveh letih tudi obtožbo na najbolj odmevnem procesu zoper Milka Noviča, obenem pa je prva tožilka v kolosalni zadevi Balkanskih bojevnikov.

Ko je najbolj prodorni tožilec Jože Kozina obravnaval druščino Šrot-Bavčar in tovarišija, so mediji poročali, da se je osredotočil le nanjo. Tožilka Žgajnarjeva pa sočasno obravnava tri medijsko največje zadeve!???? Ki so vse pod mikroskopsko lupo pravnikov in medijev. Titanska odgovornost. Primerjalno bi temu rekli preobremenitev, racio pa bi lahko iskali v sistemski podpori bivšega tožilskega vrha Jankoviću. Kako mu najbolj pomagati? Tako, da z njegovimi zadevami zatrpaš že tako izredno obremenjeno tožilko. Bo na to temo kaj ukrenil in odgovoril pravosodni minister Goran Klemenčič?

S pravom pa ta hip spet briljira premier Miro Cerar, ml. Ob evropskem srečanju v Trstu, posvečenem integracijam zahodnega Balkana, so slovenski mediji poročali: Cerar izpostavil pomen vladavine prava. Ni kaj, odlično, evropski voditelji so predstavljali in iskali zapletene moduse komuniciranja, šef slovenske vlade pa je zadel samo bistvo – vladavina prava je zdravilo za vse!

Reč je kajpak absurdna, predpostavlja namreč, da se Emmanuel Macron, Boris Johnson, Angela Merkel in drugi evropski voditelji ne zavzemajo za vladavino prava. Pravzaprav še huje: ko ne veš, kaj tehtnega bi rekel, rečeš, da si za vladavino prava. Zoper to ni nihče, pomeni pa nič. Empirični dokaz: ni ga evropskega medija izvzemši slovenskih, ki v poročilih o sestanku v Trstu citira legendarne Cerarjeve besede. In ob njem zasveti v vsej modrosti celo zunanji minister Karl Erjavec, ki se ni hotel udeležiti srečanja hrvaškega in slovenskega premiera, ker da ni videl smisla v tem, da prvi ponovi besede, da predlaga dvostranske pogovore, drugi pa, da je treba udejanjiti arbitražo, ne najdeta pa izjave, pod katero bi se lahko podpisala oba.

A tokrat je Cerarjev problem to, da ga osrednji mediji povsem nekritično podpirajo. Prav pritlehno je videti novinarje, ki tekajo za evropskimi vrhovniki in jih sprašujejo, če podpirajo sodbo arbitražnega sodišča. Ko so letali za britanskim zunanjim ministrom Johnsonom, jim je ta odgovoril v drugo smer, da je Karl ponudil nekaj zanimivih idej za zahodni Balkan. In mediji vsi povprek niso opazili, da je uradna Evropa pro verbis za arbitražni sporazum, da pa ni izrekla nobene kritike niti ukora hrvaški vladi, ki ga zavrača.

Politika Cerarjeve vlade je ob tem popolnoma nebulozna, vendar mediji poudarjajo bolj ali manj le premierjeve besede in njegove obiske obmejnih krajev, ne da bi podali praktične probleme prizadetega prebivalstva. Kakšna bo konkretna politika vlade, če odštejemo PR besede, da bo prizadetim pomagala. Kakšna bo usoda več kot 60 državljanov, ki po arbitražni sodbi spadajo pod hrvaško jurisdikcijo? Jim na Slovenskem ne bodo več izdajali osebnih izkaznic, ne bodo več plačevali davkov v slovenski proračun in zadeve zdravstva, šolstva, prometa, katastra etc. O konkretni slovenski politiki ne izvemo nič. Še bolj protislovno je to, da hrvaška vlada sprejema status quo. Ali bo slovenska administracija implementirala arbitražo tako, da jih bo sama potiskala iz države?