Grega Repovž

14. 7. 2017  |  Mladina 28  |  Uvodnik

Tabletke v Krškem

Zgodba je neverjetna. Pred štirimi leti so prebivalci v polmeru desetih kilometrov okoli Nuklearne elektrarne Krško po pošti prejeli kupone, s katerimi so lahko v lekarnah brezplačno prevzeli tabletke kalijevega jodida. Z zaužitjem tabletk namreč ščitnico zapolnimo z neškodljivim jodom in tako preprečimo, da bi se nanjo vezal radioaktivni jod, ki se praviloma sprošča ob jedrskih nesrečah. A do letošnjega leta je po podatkih Uprave za zaščito in reševanje tablete prevzela le dobra petina od približno 20 tisoč upravičencev. Res malo je bilo treba storiti, samo v lekarno bi šli – in kljub temu tega ni storila velika večina ljudi.

Ni namen tega sestavka zaplesti se v moraliziranje – tega ponujajo drugi mediji v izobilju in zelo verjetno bo tej objavi sledilo kakšno zgražanje nad Krčani. Človeško je namreč raje ne vedeti in raje na nekatere stvari ne misliti. Že ko se napotiš v lekarno po brezplačne tablete, se ti v glavi zagotovo porodi kakšen scenarij, na katerega ne bi rad mislil. In ker smo ljudje nagnjeni k temu, da neprijetno odrivamo, imamo za te stvari državo. Ker nas v nekatere stvari prisili, na primer v različne preventivne preglede, da dajemo pregledati svoja vozila, da ne nazadnje vplačujemo v pokojninske blagajne in zdravstveno zavarovanje – bi kdo zamenjal na primer električni števec, v katerem lahko pride do stika, če tega ne bi izvajala država z obveznimi pregledi? Ko je ta teden ministrica za zdravstvo Milojka Kolar Celarc pripravila tiskovno konferenco, je zelo jasno sporočilo dejansko poslala nam, državljanom, ne le politiki: dejstvo je, da si ne moremo želeti boljšega zdravstvenega sistema in da bo slednji le še nazadoval, če vanj ne bomo vložili več denarja. Ne, ni mogoče dobiti več in vseh novih storitev, ki se nam zdijo, da nam glede na razvoj pripadajo, že obstoječe ravni ni mogoče kriti, ne da bi za to namenili dejanski denar. Lahko seveda zamenjujemo ministre, enega za drugim, lahko vsakega znova razglasimo za nesposobnega, lahko tudi od vsakega pričakujemo reformo, s katero bo z domnevnimi prihranki iz sistema iztisnil še več, a dejstvo je, da Slovenci dajemo za zdravstvo manjši delež svojih sredstev (državnih in zasebnih), kot je evropsko povprečje, in da imamo hkrati še vedno zavidanja vredno raven zdravstvenega varstva.

Ni sicer dvoma, da je interesov, zlasti finančnih, v zdravstvu veliko in da so industrijske veje, ki so se razvile okoli zdravja ljudi, med najmogočnejšimi ne le v državi, ampak v svetu. A ponudba, ki nam jo dajejo tisti, ki jih zanima zlasti privatizacija, je grda in preračunljiva: ponujajo nam zdravstveni sistem, za katerega ne bo treba plačevati več, kljub vsemu pa se naš položaj, ko se bomo pojavili v zdravstvenem sistemu, ne bo bistveno spremenil. Še vedno bomo imeli dostop do vseh storitev. A le nečesa nam ne povedo: da bodo imeli seveda tisti, ki bodo imeli več (denarja), v tem sistemu pač dostop do boljših storitev, preostalim pa te ne bodo dostopne oziroma bodo pač deležni slabše obravnave, slabših materialov in nižje stopnje nadzora. A na prvi pogled se v njihovem življenju res ne bo nič bistveno spremenilo. Vedno znova se velja spomniti, da smo tako sprivatizirali že zobozdravstvo. In dejansko ima Slovenija izjemne dosežke na področju zobozdravstva, a dostopnost ni enaka. Vsi ne morejo do vseh izjemnih specialistov, ki jih imamo v tej državi, vsi si ne morejo privoščiti vsadkov, preoblek za zobe, novih oblik zdravljenja – in vseeno razmeroma normalno živijo. A kakovost države se ne meri po tem, ali bo za vsakogar poskrbljeno, temveč ali bodo vsi dobili enako raven oskrbe. In odgovor je: ne, ne bodo je. A ker je bolezen nekaj, na kar neradi pomislimo (radi odmislimo), nekaj, kar se zgodi drugim (in hkrati nas je strah), 40 evrov na mesec pa je (številka je izmišljena) nenadoma velik denar, če učinkov tega, za kar smo jih porabili, dolga leta ne občutimo.

Rušenje ministrice za zdravje je torej nekaj, kar je v globokem neinteresu državljanov – a ponudba Danajcev je mikavna. Seveda se ji lahko damo zapeljati, seveda lahko govorimo, ta ministrica je nesposobna, poglejte, kakšne so izgube; lahko pa se zavemo, da v 25 letih še nobenemu ministru ni uspelo izvesti nobene reforme v zdravstvu – in sicer prav zato, ker smo vedno nasedli populizmu in tistim, ki so nam govorili, da je mogoče z enako denarja dobiti ne le enako, ampak več, in da so vsega krivi nesposobni direktorji in korupcija. A velja pogledati združbo, ki ruši ministrico Kolar Celarc: res verjamete Janezu Janši in Karlu Erjavcu, da to počneta zato, ker želita dobro državljanom?