Pahorjanstvo

Janko Lorenci

28. 7. 2017  |  Mladina 30  |  Kolumna

Za SD je Pahor še naprej predsedniški kandidat. A sam se za to čast ne zmeni in se otepa slehernega vidnega sorodstva s svojo nekdanjo stranko. SD ga ima za svojega, on svoje nekdanje stranke nikakor.

Zakaj se ga torej SD tako oklepa?

Najprej zato, ker se boji, da bi z distanciranjem od njega (s ponujanjem lastnega kandidata) izgubila nekaj volivcev. Morda bi jih res, morda pa vztrajanje pri sedanjem predsedniku države, najbolj priljubljenem, a tudi najbolj zasmehovanem in preziranem slovenskem politiku, odvrača precej volivcev ali pa vsaj ne prinaša toliko glasov, kot naj bi jih. Najbrž je tudi podlegla prepričanju, da je Pahor nepremagljiv.

Vsaj toliko pomembno za neuslišano zvestobo nekdanjemu voditelju pa je, da je SD še naprej v marsičem pahorjanska, s tem pa tipična članica evropske socialdemokracije. Se pravi brez jasne identitete, brez podpore velikega dela tradicionalnega podpornika – delavskega razreda, diskreditirana, ker je povsod sodelovala pri uvajanju neoliberalizma in postopnem krčenju socialne države.

Zato socialdemokrati po vsej Evropi in tudi pri nas trajno izgubljajo teren. SD je obdržala nekatere leve poudarke, a scela je del sredinskega bloka (ki se vleče od LDS do strank novih obrazov), ta pa se je dal zastrupiti neodogmam o privatizaciji, deregulaciji, koristnosti velikih socialnih razlik itd.

Spričo vsega tega se SD v anketah še kar dobro drži in lahko na naslednjih volitvah morda celo zmaga. Pri vrhu ostaja, ker je obdobja strank novih obrazov, v katerem so se menjavale samo osebnosti, vsebina pa ne, očitno konec, ker levi in sredinski volivci trajno zavračajo janšizem in ker je Levica za dobršen del teh volivcev preveč radikalna ali nepreverjena.

Toda če bo SD ostala pri sedanjem neizrazitem profilu, jo čaka stagnacija, predvsem pa družbena nekoristnost, jalovost, saj Slovenija nujno potrebuje preboj iz dosedanjih političnih kalupov. Da so taki preboji tudi v stari (socialdemokratski) levici mogoči, kažejo primeri portugalskih socialistov, Sandersa, britanskih laburistov pod Corbynom. Take prenove starih strank lahko privabijo tudi številne volivce. To ni donkihotska, ampak perspektivna pot.

Je SD zmožna take prenove? Njena vodstva po Pahorju niso tako blairovska, a v glavah članov teh vodstev je veliko zmede, obotavljivosti, oportunizma. To nazorno kažejo na primer besede Patrika Vlačiča, vodje programskega sveta: mož razlaga, usmerili se bomo tako, kot bodo hoteli naši funkcionarji in člani, torej morda tudi po Corbynovo. Ali širši vrh stranke res ne premore svojih prepričanj, je goba, ki lahko vpije karkoli? Za SD je taka mešanica ziheraštva in preračunljivosti nasploh težka cokla. Prinaša ji kroženje v oblastni orbiti ali njeni bližini, vendar ji jemlje razpoznavnost in jo spreminja v silo statusa quo.

Pri tem je potreba po globljem političnem in družbenem zasuku velika. Narekujejo jo nemirne mednarodne okoliščine in notranja stagnacija. SD že dolgo sodeluje pri postopni demontaži javnih služb in na primer zdaj pomaga žagati zdravstveno ministrico, ki pred napadi cele falange lobijev edina brani javno zdravstvo (tu je mogoče, bolj izjemoma, za podporo Kolarjevi pohvaliti tudi premiera). Podobno mlačen, izmuzljiv je njen odnos do rakave rane našega poosamosvojitvenega razvoja – privatizacije, ki se zaradi anomalij končuje z idiotsko razprodajo državnega premoženja in izgubljanjem ekonomske in vsakršne suverenosti. To sta katastrofalni strateški zablodi, ki načenjata temelje kolikor toliko zdrave države, in SD pri nobeni ni nedolžna, tudi če ni med največjimi destruktivci. Prenovljena SD bi morala, tretjič, pritiskati, da se opusti servilnost do Bruslja, ki o usodi Slovenije odloča že skoraj bolj kot Ljubljana. To služabništvo prav zdaj drastično ponazarja odbranaško zastavljeno pogajanje z evropsko komisijo o prihodnosti NLB. Prav je, da Židan ostro brani teran, a bistveno pomembneje bi bilo, če bi tako držo in moč svoje stranke uporabil tudi pri NLB. Četrtič, niti morebiti prenovljena in na volitvah zmagovita SD ne bo sposobna doseči omenjenega zasuka, če ne bo sklenila zavezništva z Levico. Pogoj za zasuk pa je tudi izstop iz razpredenih klientelističnih povezav, značilnih za vse naše stranke z daljšo kilometrino.

Duh časa je protisloven. Odločnejše postajajo zahteve po večji družbeni pravičnosti, a tudi po varnosti, tradiciji, klasičnih vrednotah. Prvo naj bi bilo v prid levici, drugo desnici. Obenem se vedno jasneje kaže, da družbena pravičnost, demokracija in kapitalizem niso tesno povezan, tako rekoč nerazdružljiv trojček. Demokracija sama po sebi še ne zagotavlja družbene pravičnosti, kapitalizem pa lahko mirno shaja tudi brez demokracije. Ta nekdanja samoumevnost se je razblinila in po tej negotovi poti se opoteka tudi Slovenija. Naši levici se ne bi bilo treba mučiti z defetizmom. Niti celotni evrodesnici nikakor ne kaže dobro. Čeprav še zelo prevladuje, je njen glavni projekt – neoliberalizem – v globoki krizi. Če bo hotela preživeti, ne da bi šla v hude oblike avtoritarnosti, se bo morala spremeniti bistveno bolj kot levica.

SD bi se morala ozavesti, da je preprosto premalo leva, premalo pogumna, preveč ujeta v status quo in torej v marsičem konservativna. Prav zato se je klavrno odrezala na zadnjih volitvah in se po njih le delno spremenila. Res prodorna in družbeno koristna lahko postane zgolj, če se bo mentalno in v vsem otresla Pahorja in pahorjanstva, kot so se Corbynovi laburisti otresli Blaira in blairizma.