Človeštvo in bogovi

Janko Lorenci

4. 8. 2017  |  Mladina 31  |  Kolumna

Človeštvo smo vsi, a to je dokaj abstrakten pojem. Izrekamo ga nekako s spoštovanjem in pri tem gojimo pobožno predstavo o enotni gmoti s skupnimi ideali, strahovi, početjem in celo pravicami. Toda v realnem življenju je človeštvo strahovito daleč od take abstraktne enotnosti in prej razpada, kot se enoti. Strnilo bi se kvečjemu, če bi ga napadli Marsovci in začeli počez pobijati bogate in revne, debele in suhe, bele, črne in rumene.

Radi govorimo, da si svet deli oboje, napredek in nevarnosti, a to so statistične olepšave in tolažbe. Revščina, lakota, bolezni, preobljudenost, vojne, segrevanje ozračja – velike množične nadloge sveta – daleč najbolj ogrožajo slabše razvite dele planeta. Resne skupne nevarnosti povzroča tudi tehnološki razvoj – na primer grožnjo jedrske vojne in nepredvidljivi razvoj umetne inteligence. Nekako pravično ti dve nevarnosti bolj ogrožata tiste, ki imajo največ jedrskega orožja in so digitalno (in tudi sicer) najbolj razviti, vendar vojna ne bi prizanesla niti preostalemu človeštvu.

Svet je razdeljen na države in njihovo sobivanje je v marsičem boj vseh proti vsem. Krčevito se spopadajo za drobne prednosti pred drugimi in pri tem pozabljajo na velike skupne nevarnosti. Najmočnejši med skupinami sorodnih držav je še zmeraj Zahod, odločilni avtor in izvoznik megatrendov. Njegovo razmerje s »preostankom« sveta je protislovno. Rečeno s prispodobo: izumlja in izvaža največ zdravil, vendar – predvsem z vsiljevanjem neoliberalne ureditve in z neokolonializmom – največ bolezni tudi povzroča in tako svetu pomaga in škodi, ga povezuje in razdvaja. Hkrati tudi sam notranje razpada na maloštevilne »zgoraj« in številne »spodaj«. Oboje gre vštric z njegovim civilizacijskim nazadovanjem – kako drugače imenovati dejstvo, da politika, voljena in načelno zavezana celotni družbi, izgublja glavno besedo v korist kapitala, ki mu je dovoljeno misliti samo na dobiček in nase.

To nazadovanje postaja bumerang, na primer v obliki beguncev in terorizma, vedno bolj konfliktnih družb, uničevanja okolja. A to se tistih »zgoraj« za zdaj ne dotika, v getih živijo. Predvsem zaradi njihovega početja se človek – lepa ironija – počasi sam postavlja na seznam ogroženih vrst, tistih, ki jih najbolj iztreblja sam.

Pot iz te slepe ulice je načeloma jasna: več kolektivnosti, solidarnosti, skrbi za naravo, samoomejevanja. (Neoliberalni) kapitalizem vse to uničuje. Dogajanje prav sili v to, da bi človeštvo res jemali kot celoto, povezano med seboj in z naravo. Toda realnost obupno zaostaja za tem idealom-floskulo. Še več. Po novem živimo v antropocenu, obdobju, ko človek dobesedno premika gore, ko statistični posameznik živi bolje in dlje kot kadarkoli – a hkrati človeštvo kot vrsta ni bilo še nikoli tako ogroženo, v glavnem po svoji krivdi in krivdi globoko zavožene ureditve. Tega ne pravijo samo slavni Hawking in številni drugi znanstveniki, to napovedujejo predvsem zlovešča znamenja na terenu.

Iz ogroženosti se rojevajo vsakršne zamisli, kako do odrešitve. Malo samovoljno jih lahko razdelimo na dve šoli. (Tiste, ki mislijo, da lahko vse ostane, kot je, in sem spada velik del »elit«, je težko uvrstiti drugam kot med idiote.) Prva šola pravi, da bo moral človek obrzdati sebe (pretirani egoizem, željo po vedno več itd.) in ustrezno preurediti družbo. Če se bo to zgodilo pozno, že v času polno razvitih ekoloških katastrof, bo preurejanje zelo boleče in absolutno nedemokratično. Druga šola, futurološka, a nikakor povsem irealna, pravi, da se bo človek ob pomoči biotehnologije in drugih znanosti nenehno prilagajal slabšanju okolja in nazadnje, kot pravi na primer Y. N. Hariri, morda celo zapustil telo, postal homo deus, človek bog. V bistvu je to globoko defetističen pogled, ki verjame v troje: v neizbežnost slabih družbenih procesov, v človekovo neučljivost in neomejen tehnični napredek. V osnovi gre za sprijaznjenost s sedanjim pogubnim razvojem, ki ga avtorji z drznimi špekulacijami nehote podpirajo.

Tehničnemu napredku se ni mogoče odreči in gotovo nam bo v pomoč pri reševanju iz godlje, v katero rinemo. Toda če bo človek hotel postati tehnološki bog, se bo uničil zanesljiveje, kot če bo ostal homo sapiens, a skromnejši, solidarnejši, bliže idealom spodobne družbe in povezanega človeštva. In tudi če bo postal bog, bo prej nesrečen kot srečen bog. Bolje se je torej lotiti preobražanja družbe. Ne z individualnim samooptimiranjem, ki se prilagaja Sistemu, kar nam ščebetajo mojstri in vajenci neoliberalnega indoktriniranja, ampak z nasprotovanjem Sistemu, kakršen je, in s povezovanjem.

Pri tem si lahko pomagamo tudi z nasveti, ki jih je, opirajoč se na Corbynov volilni uspeh, zlasti levici namenil sociolog Oliver Nachtwey, avtor Družbe nazadovanja. Ponovimo jih nekaj, aktualni so tudi za Slovenijo.

Leva politika lahko navduši volivce. Leva politika se obrača na mnoge, ne na maloštevilne, dobra politika je vedno populistična. Gre za upanje namesto strahu, za solidarnost namesto tekmovanja, prihodnost namesto preteklosti, pravičnost namesto vedno večje neenakosti. Vera v vsemogočnost trgov je preteklost. Socialna država je model prihodnosti. Kar je bilo privatizirano, je lahko znova podržavljeno. Varnost je leva tema – ne zgolj socialna varnost. Politika se ne sme ravnati po anketah. Družabna omrežja so lahko pomembnejša od etabliranih medijev, če znaš ravnati z njimi. Mladina je prihodnost, dobra politika je politika za mlade ljudi.

To so nasveti za danes, a namenjeni tudi temu, da jutri ne bo treba bežati v božansko obliko.