Pazi, empatija!

N'toko

4. 8. 2017  |  Mladina 31  |  Žive meje

»Če jih ne bi reševali, se ne bi odpravljali na pot v gumenjakih, ampak bi ostajali doma.«
— Profesor, informatik in nekdanji minister Žiga Turk na Twitterju o ladjah, ki »preblizu« libijske obale rešujejo migrante iz morja.

Žiga Turk stoji na ladijski palubi in skozi zrkla daljnogleda opazuje razburkano morsko gladino. Sonce pripeka, zaradi vetra in butanja valov pa je že stanje na dveh nogah velik izziv. Računalniški geek v svoji terenski uniformi – čelada, rešilni jopič, walkie talkie za pasom – še najbolj spominja na opotekajočega se Ricka Moranisa iz filma Ghostbusters II. Odločni piflar je zaradi pomembnosti misije pozabil na lastno nelagodje in se osredotočil na cilj. Pred njegovimi očmi se namreč premetava prevrnjen gumijast čoln, okoli njega pa več deset, morda sto temnih figur, ki panično mahajo v praznino, upajoč, da jih bo kakšna nevidna vrv rešila pred grozečo črnino. »Help! Help us!« V bližini živčno krožijo še tri reševalne ladje, osebje na njih pa se vsake toliko časa premakne, da bi potegnili kako roko iz vode. To je znak za Žigo Turka, da zamenja daljnogled s pištolo in z nekaj opozorilnimi streli postavi humanitarce nazaj na njihovo mesto. »Morilci, takoj stran! Bi radi zanetili novo vojno!?« Počasi kriki prenehajo, roke se umirijo in se zlijejo s črnino. Ko je prepričan, da se na gladini nič več ne premika, si oddahne in usmeri ladjo nazaj domov. Že zdaj ve, da ga bodo tam čakali sovražni odzivi krepost signalizirajočih levičarjev, toda zdaj nima časa zanje. Ti idioti ne bodo nikoli razumeli, koliko življenj je bilo danes rešenih.

V nasprotju z nami, mesenimi lutkami, ki jih skozi življenje premetavajo čustveni impulzi, je Turk človek razuma. Pred očmi ima večjo sliko. Preučil je svet do zadnje podrobnosti in razvil politična prepričanja na podlagi neovrgljivih statistik in grafov. Zmožen je videti ozadje grozljivih utopitev, za katero večina ljudi ostaja slepih. Razume, da se nad našo celino odpira interdimenzionalni portal, skozi katerega bo vpadlo milijone duhov. Nekoč so nas pred njimi varovala mogočna vrata Sredozemlja, a je židovski čarovnik Soros odkril prefrigan način, kako odpreti pot svoji pošastni vojski. Stari maček je pri tem izrabil večno šibkost Evropejcev: empatijo. Ta je zaslepila prebivalce celine, ki so začeli pomilovati tuja bitja in financirati »reševalne« barke nevladnih organizacij. Če hočejo Turk in njegovi ghostbusterji preprečiti katastrofo, morajo opraviti težko nalogo – prepričati morajo sonarodnjake, da je empatija slaba.

Akademski del naloge je zanje opravil psiholog Paul Bloom. Ta je pred kratkim izdal biblijo antiempatičnega gibanja z naslovom: Against Empathy: The Case for Rational Compassion. V njej dokazuje, da je empatija pravzaprav sebično čustvo, ki megli naš pogled na svet in nam onemogoča celostno reševanje problemov. Zaradi empatije do poteptanih ljudstev se znova in znova zaženemo v uničujoče vojne, zaradi empatije do beguncev jih vabimo na nevarno pot v lažno svetlo prihodnost in zaradi empatije do prestradanih otrok mečemo naš denar neučinkovitim humanitarnim organizacijam. Bloom si je s svojo psihologizacijo politike, ki posledice sistemske neenakosti pripisuje iracionalni empatiji posameznikov, ustvaril zvesto bralstvo med tistimi tipi, ki mislijo, da rešujejo problem revščine s tem, da so kreteni do beračev pred Hoferjem. »Če jim ne bi dajali denarja, ne bi bili berači!«

A naj bodo Bloomovi klici k razumu še tako prijetni za uho, sami po sebi ne morejo uničiti Sorosevega uroka. Razumniki se namreč vedno znajdejo pred isto dilemo: navadni ljudje ne živijo v svetu grafov in statistik, ampak v svetu bitk in interesov, aspiracij in strahov. Na dogodke okoli sebe se zato odzovejo s čustvi. Lahko se seveda strinjamo, da morajo biti politične odločitve utemeljene na racionalni analizi (temu bo pritrdil vsak marksist), hkrati pa ni mogoče sprejemati odločitev, ne da bi nagovarjali to ali ono emocijo, se sklicevali na kulturo, uporabljali mite in druge iracionalne tvorbe, skozi katere ljudje artikuliramo interese. Če hoče Žiga Turk premagati uničujočo empatijo Evropejcev, jo mora spodbijati z drugimi emocijami svojih sonarodnjakov. Da bi lahko storil »racionalno stvar«, mora v svojem bralcu obuditi tesnobo pred poganskim zamorcem, spodbuditi njegovo domišljijo za komunistične zarote, predvsem pa nagovoriti empatijo do zasebne lastnine. Prav težko ga je gledati, kako se muči uporabljati isti diskurzivni aparat kot Donald Trump in hkrati vzvišeno signalizirati racionalnost. Če nič drugega, nam srednjeveški avatarji, ki pod vsakim njegovim tvitom navdušeno kričijo: »Pobit islamistično komunajzarsko golazen!« razkrinkajo, da Žiga Turk ne nagovarja racionalnega sočutja posameznikov v dobro vseh ljudi, ampak paranojo revanšističnih histerikov. Je majhen, tresoč ubijalec duhov, ki mu je po propadli politični karieri ostala vloga pametnjakoviča med poblaznelimi rasisti.

Jasno je, da empatija evropskih liberalcev ne bo pomagala beguncem, niti jim ne bodo pomagali programi EU, ki hkrati potiskajo ljudi v puščajoče gumenjake in financirajo reševalne ladje. A ko nas ghostbusterji svarijo pred nevarnostjo empatije, v resnici hočejo le, da gledamo stran. Njihov red je zlomljen, nevarnost pa vidijo v aspiracijah navadnih ljudi po pravičnejši ureditvi. V 19. stoletju bi se ti isti intelektualci posmehovali naivnim sentimentom ljudi, ki so podpirali osvoboditev sužnjev, češ da bi to utegnilo prinesti vojno. Če bi resno mislili s sistemskim reševanjem begunske krize, bi se borili proti podnebnim spremembam, rohneli bi proti vojaškim intervencijam in prodaji orožja, zahtevali bi odpravo dolgov, prepovedali bi izkoriščevalske zaposlitvene agencije in spodbujali sindikalno organiziranje tujih delavcev, razmišljali bi o drugačni funkciji meja in širitvi državljanskih pravic. Seveda nič od tega ne počnejo. Že zdavnaj so se preselili v svet duhov in mitoloških bitk med civilizacijami, njihova odtujenost pa se manifestira v politične rešitve tipa: »Če na poti dovolj ljudi crkne, bodo nehali prihajati.« Pred nami je morda res obdobje nestabilnosti, a to ne bo nevarno le zaradi lažne empatije samovšečnih dobrotnikov, pač pa zaradi blodnjavih nazorov tistih, ki pozirajo kot glas razuma.