Grega Repovž

15. 9. 2017  |  Mladina 37  |  Uvodnik

Dobri in slabi vzhodnjaki

»Magna je izjemno ugledna mednarodna korporacija, ki lahko promovira Slovenijo za tuje vlagatelje ter domače vlagatelje, ker se lahko na tem primeru pokaže, da znamo hitro reagirati.«
— Predstavnik GZS in foruma tujih investitorjev pri GZS Goran Novković

»Občina Hoče - Slivnica je kot edina občina v Sloveniji dobila možnost, da del naše skupnosti postane ugledno podjetje iz avtomobilske industrije Magna Steyr.«
— Dr. Marko Soršak, župan Občine Hoče - Slivnica

Od tega tedna pri republiki Sloveniji ni več nobenega zadržka, da bi družba Magna začela graditi lakirnico v Hočah. In kot smo lahko v teh dneh in tudi preteklih mesecih večkrat slišali, gre za veliko in ugledno podjetje, ki prihaja v Slovenijo, na Štajersko. No, Magna res ni neugledno podjetje, je velika mednarodna korporacija. A to, da je podjetje ugledno, za delavce in okolje, v katerem deluje, ni nikakršno jamstvo in ne pomeni veliko – in če bi kje to morali vedeti v tem tednu, je to prav v Mariboru oziroma na Štajerskem. Četrtega septembra so zaradi nizkih plač namreč začeli stavko vozniki v družbah Arriva Štajerska, Arriva Dolenjska in Primorska ter Alpetour Potovalna agencija. Plače so v slovenski Arrivi nizke, le za odtenek višje od minimalne bruto urne postavke študenta, ki znaša 4,61 evra. Njeni zaposleni od dejstva, da je nekdaj britanska Arriva del ene največjih in najuglednejših korporacij v svetu, po velikosti druge največje logistične družbe na svetu – namreč uglednega velikana Deutsche Bahn –, nimajo prav nič. S tem ne želimo reči, da bo Magnina družba Nukleus ravnala enako, temveč da velja biti z navdušenjem vsaj malo zadržan.

Magna Nukleus v Slovenijo namreč prihaja zaradi nižjih stroškov dela v naši državi – a to velja za večino tujih naložbenikov v Sloveniji. Veliko naložbenikov namreč seli svojo proizvodnjo prav iz Avstrije v vzhodne evropske države, ker je avstrijska vlada že konec leta 2015 začela zaostrovati nadzor nad zaposlovanjem cenejše vzhodnoevropske delovne sile, kar je kronala z zakonom o socialnem dumpingu, ki je začel veljati 1. januarja 2017. Razmislek avstrijske vlade je temeljitejši, kot se zdi na prvi pogled. Tako kot Britanci so namreč tudi Avstrijci – avstrijski politiki – v letu 2015 zaznali, da se nastrojenost zoper tujce v državi povečuje, vendar ne le zaradi beguncev, ampak zaradi »vzhodnjakov«, ki na trgu dela izrinjajo avstrijske delavce, saj so pripravljeni delati mimo kolektivnih pogodb, za nižje urne postavke in tudi zunaj zakonskih okvirov. V očeh običajnega avstrijskega delavca so »vzhodnjaki« postali nekaj takega kot stavkokazi, saj mu odžirajo delo, zmanjšujejo njegove pogajalske možnosti, nižajo plačo. Podpora Svobodnjakom, ki so seveda to nestrpnost začeli izkoriščati, je začela naraščati. Vendar avstrijska vlada v nasprotju z britansko ni še sama sedla na ta vlak in začela govoriti o izstopu iz EU (in končala v žalosti brexita), ampak je hitela ukrepati in z zakonskimi spremembami in nadzorom začela preprečevati delodajalcem, da bi tako prihajali do ekstra dobičkov. Začeli so uvajati pravilo enakega plačila za enako delo.

A ker problem ni le avstrijski, tudi ta rešitev ni ostala vezana le na Avstrijo, ampak je razmislek vmes postal že evropski – spoznanje namreč, da je porast nacionalizma, etnicizma in ne nazadnje rasizma v veliki meri tudi posledica dejstva, da je Evropska unija s prostim pretokom delovne sile res dobila, kar je želela – poceni »vzhodnjake« na delovnih mestih po vseh starih državah –, a da njihovi lastni državljani vedo, da so veliki luzerji v tej zgodbi oni, dobičke pa štejejo v »uglednih korporacijah« in drugih gospodarskih družbah. Izstop Velike Britanije je bil tako močan signal, da ga ni nihče mogel spregledati. Tako kot avstrijski so se tudi preostali evropski politiki, vključno z vsemi tistimi v Bruslju, zavedeli, da imajo ti nezadovoljni državljani, ki jih je udarila ta nelojalna konkurenca na trgu dela, pač moč, vsaj na štiri leta. Tako močna kot nezadovoljni državljani ni nobena korporacija, z vsemi lobisti vred. In tako zdaj prvega neoliberalca Evrope, predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja, slišimo govoriti še včeraj zanj bogokletne besede o enakem plačilu za enako delo in o nadzoru mobilnosti delavcev v Evropski uniji.

Zato torej prihajajo tuje korporacije k nam – ne vse seveda, del pa. S tem ni nič narobe, a velja razmišljati vsaj nekaj let vnaprej. Prvič: treba se je spomniti, da so že večkrat tovrstne naložbe, ki so se pri nas usidrale predvsem zaradi poceni delovne sile, od nas tudi že odšle. Ostala so grda pogorišča. A ne samo to: tudi pri nas že zdaj zaposlujemo v delovno intenzivnih panogah delavce iz bivših jugoslovanskih republik, prav tako mimo kolektivnih pogodb in standardov ter prek raznih agencij in drugih podjetij – prav tako je, kot je bilo do omenjenega preloma v Avstriji. A že jutri lahko slovenski delavci začnejo enako čutiti do – naših »vzhodnjakov«, torej »južnjakov«. Ja, to je ta jezik. A danes bomo še mižali, kajne, ker je vse videti tako dobro?