Traktat o slogu in pravih kandidatih

Vlado Miheljak

15. 9. 2017  |  Mladina 37  |  Dva leva

Gospod Keuner je o slogu dejal le to: »Biti mora takšen, da ga je mogoče citirati. Citat je neoseben. Kateri so najboljši sinovi? Tisti, ob katerih pozabimo na očeta.«
— Bertolt Brecht

V svoji več kot tri desetletja trajajoči publicistični dejavnosti sem imel nič koliko polemik, dopisovanj, prerekanj. Zmernih, vročih, kulturnih, ostrih ... kakor pač. Slog polemike pogosto definirata obe udeleženi strani, neredko pa tudi le izzivalec. Pa vendar, teh razhajanj nikoli nisem jemal osebno. Le neosebna polemika, čeprav se praviloma nanaša na osebe, ki poosebljajo fenomene, je smiselna. Tokrat sem prvič v situaciji, ko naj bi o svojih stališčih, mnenjih, pogledih polemiziral s sinom človeka, o katerem teče oz. je tekla beseda. Tega si res ne želim. Namreč, na mojo kolumno (Vagina dentata, 4. 8. 2017) se je odzval g. Samo Rugelj. Sin dr. Janeza Ruglja? Publicist in založnik dr. Samo Rugelj? S prizadetim sinom, ki je ujet v (samo)cenzurirano podobo avtoritarnega, samozazrtega očeta, resnično ne želim polemizirati in si dopisovati v pismih bralcev. Skušam se torej zaslepiti in abstrahirati vednost o sorodstveni vezi in odgovarjati na publicistove pomisleke.

Dr. Janeza Ruglja sem v kolumni omenil bežno, v kontekstu mizoginske drže nekaterih javnih osebnosti. In Rugelj je gotovo najbolj surov, primitiven primerek. A dr. Samo Rugelj me skuša ustaviti, češ, kje je pieteta do umrlega ... češ, napadam pokojnika, ki se več ne more braniti. Kako, prosim? Argument je res invaliden. Po njem bi se morali s smrtjo zapreti vsakršna diskusija in problematizacija zgodovinskih osebnosti in sploh vseh, ki so se opredeljevali do javnih vprašanj. To resnično ne prenese niti najbolj površne preverbe. Njegov drugi argument je, da sem v ilustracijo dal nereprezentativne primere. Konkretno navedeni zloglasni intervju v Mladini je res grozen. A ko sem v teh dneh po medmrežju pregledoval različne intervjuje in izjave, kolikor nazaj seže hramba, se je potrdilo, da ne gre za nikakršno diskontinuiteto in nepremišljene izjave dementnega starčka pred smrtjo. Naj Samo Rugelj na primer primerja intervju v Playboyu. Pa če se mu zdi, da gre za preveč mehak format revije, naj seže po intervjuju v seriozni kulturniški reviji Sodobnost (leta 2001). Povsod isto. Povsod splet stereotipov, grobosti, vulgarnosti, banalnosti. O ljudeh nasploh: »Vsi, ki so delinkventni: pesniki, pisatelji, politiki, lezbijke, homoseksualci in drugi vagabundi, so toliko zarukani, da jih psihiatrija niti ne poskuša spremeniti, ker to ni mogoče.« O homoseksualcih: »Oralni seks ali vzajemno masturbiranje ali vtikanje penisa v smrdljivo rit med dvema moškima, to je vendar nagnusno. ... Drugače je z lezbijkami, saj se dvema lahko dejavno priključi en moški.« O ženskah: »... Delajo osem, deset ur, zato so nesposobne, da bi bile žene, ljubice, matere ... Ženska pri terapiji lahko uspe samo, če je lepa in bogata ... Če tega ni, se z njo ne bo nihče ukvarjal. Noben psihoterapevt nima kakšnih muslimank na kavču, zavoženih. Samo lepe in bogate.« Itd. itd. Predvsem pa psihiater, psiholog, družboslovec ni kot naravoslovec. Njegova strokovna in nazorska vprašanja so usodno povezana. Ni kot Edison, ki lahko uspešno dela žarnice, pek, ki mesi kruh ne glede na svoje »lebensansichten«. A tudi priporočilo publicista Sama Ruglja, da naj, če želim »dostojno« (?!) citirati psihiatra Janeza Ruglja, sežem po kakšni njegovi knjigi, se ne obnese. Kaj je »dostojno« citiranje, ne vem. Vem pa, kaj je korektno in resnično. S fenomenom dr. Ruglja sem se srečal hitro po diplomi, še pred prvimi objavami in nastavljanju na medijski plaži, ko sem stažiral v neki psihiatrični bolnici v SV Sloveniji in naletel na nekaj njegovih bivših pacientov, ki so pripovedovali to, kar se je kasneje iz samih Rugljevih besed potrdilo kot točno. Takrat se mi je zdelo, da je to racionalizacija neuspešnih pacientov. Danes vemo, da je – žal – resnično. A kljub temu, da vsaj do neke mere poznam Rugljeva starejša dela, sem si sposodil Rugljevo Pot samouresničevanja (ki jo je, mimogrede, izdal UMco Sama Ruglja). In potrdilo se je, da je vse, kar je govoril in ponavljal v medijih, v rahlo bolj rafiniranem formatu zapisano tudi v t. i. strokovni literaturi. Ne samo, da ta razkazuje njegovo teoretsko plitkost, neproduktivni eklekticizem, omejen literarni, umetniško-kulturni domet, ampak vsebuje tudi ves njegov arzenal predsodkov, stereotipov vulgarnosti. Hja, Samo Rugelj ima prav. Janez Rugelj ni tak, kot sem ga bežno označil. Je veliko slabši.

A v resnici mi ni mar za pokojnega Ruglja, ki več ne more hraniti svojega nenasitnega ega s stigmatiziranjem in nesrečo drugih. Svojih pacientov, svojih sodobnikov, svojih sopotnikov, celo partnerk ... Resnično me zanimata sedanjost in prihodnost. Denimo to, kdo bo v kratkem na funkciji predsednika republike, ki jo je umazal, diskreditiral in zlorabil Borut Pahor. Edina politična skupina, ki je še ostala neopredeljena in je zato dajala vsaj malo upanja, da postavi ali podpre spodobnega kandidata oz. kandidatko, je bila Levica. Sedaj (ko to pišem) še ni dokončno potrjeno, a kaže, da ne bo dala ne svojega kandidata, kandidatke in tudi ne podpore komu drugemu, ki bi lahko na soočenjih spodobno zagovarjal leve ideje. Denimo Andreju Rozmanu Rozi.

Ni idealen, ni kompleten, a bi ob odsotnosti boljšega levega kandidata oz. kandidatke odpiral nekatera zelo pomembna javna vprašanja. Podobno kot tudi Levica še zdaleč ni idealna in dela tudi mnoge neumnosti, a vseeno odpira in problematizira v parlamentu in javnosti pomembna vprašanja. Roza potrebuje zgolj tri podpise poslancev opredeljene stranke. Odločitev o ne/podpori bo svojevrsten zrelostni izpit Levice pred prihodnjimi državnozborskimi volitvami. Čakamo.