Orkani in vitka država

dr. Bogomir Kovač

15. 9. 2017  |  Mladina 37  |  Ekonomija

Podnebne spremembe in hurikana Harvey in Irma sta v kratkem času opustošila obale ZDA in Karibe. Podnebne katastrofe so stalnica našega planeta, negativni antropogeni vplivi industrializacije jih v zadnjih stoletjih samo stopnjujejo. Neregulirani trgi in premalo premišljena urbanizacija niso pravi odgovor, šibak javni sektor in prevladujoči zasebni interesi kapitalskih lobijev zadnja desetletja stopnjujejo tveganja in škode. ZDA so v zadnjih letih in mesecih dober primer teh zablod. Prevladujoči strategiji blaženja ali pa prilagajanja podnebnim spremembam nista dovolj. Podnebne spremembe zahtevajo politično-ekonomske in ne obratno, ekološka zgodovina Zemlje je zgolj druga stran civilizacijske. Neoliberalni kapitalizem je s svojim reguliranim tržnim kaosom trčil ob naravni zid. Ne bo ga zlomila ekonomija, temveč ekologija.

Karibsko otočje je zaradi vremenskih vplivov eno najbolj občutljivih področij naravnih katastrof. Tropski cikloni so tu naravno dejstvo, 15 karibskih otokov spada med 25 najbolj ogroženih podnebnih lokacij na svetu, škoda zaradi divjanja tropskih ciklonov in velikih orkanov se tu lahko meri tudi z večkratniki letnega BDP-ja. Sistematično spremljanje katastrof in pravo evidentiranje ter merjenje škode imamo šele od leta 1988 (EM-DAT). Statistika škode 148 katastrofalnih ciklonov v 65 letih na dvajsetih Karibskih otokih dokazuje, da je povprečna škoda 352 milijonov dolarjev ali 82 odstotkov letnega BDP-ja. Toda na otoku Anguilla je orkan Donna leta 1960 povzročil škode za dvakratnik njihovega letnega BDP-ja, orkan Hugo je na Montserratu leta 1989 presegel štirikratnik letnega BDP-ja. Letošnjo škodo Harveyja in Irme (2017) ocenjujejo na 300 milijard dolarjev, gre za 1,5 odstotka ameriškega BDP-ja. Nordhaus (2010) ocenjuje, da je to tudi povprečje letne škode neviht v ZDA od leta 1960.

Dilem je veliko. Podnebne spremembe so stalnica v zgodovini planeta, dramatične prelome smo imeli davno pred odločilnim vplivom tehnoloških in energetskih sprememb. In vedno so usodno vplivale na civilizacijske in političnoekonomske razmere ljudi. Poplave Nila so oblikovale politično usodo sedanjih religij, Vikingi so v 12. stoletju sadili žitarice na Grenlandiji, naravne katastrofe so krojile revolucije v Franciji in Mehiki, vreme je krojilo vzpon kapitalizma v zmernem pasu … Večina podnebnih sprememb ostaja v zavetrju nepredvidljive in neobvladljive narave, dobra tretjina naj bi sodila pod okrilje antropogenih sprememb vseh novodobnih industrializacij in urbanizacij. Fizikalno so vremenske spremembe del determinističnega kaosa, ekonomsko pa sodijo pod okrilje tržnega in finančnega. Toda spor, kdo in v kakšni meri je zato odgovoren, narava, človek ali celo Bog, ki naj bi nas z njimi kaznoval, ima bolj pritlehne korenine.

Dejansko strokovne razprave, strategije in politike oblikujejo interesi, vse skupaj zadnja desetletja poganjajo sla po moči, kapital in kajpada človeško trpljenje. Podnebne spremembe so večinoma planetarne, manipulacije z njimi pa povsem človeške. Večino razprav že desetletja poganjajo tri interesne skupine, naftni, nuklearni in zeleno energetski lobi. Prvi se trudi dokazovati, da so vremenske spremembe stvar naravnih sil, drugi nasprotno poudarja antropogene vzroke, tretji obtožuje oba in gradi na enostranski podpori obnovljivih virov. Znanost je dekla tistih, ki jih plačujejo, politika se priklanja onim, ki jim zagotavljajo moč. Trump je odstopil od Pariškega sporazuma pod vplivom domačih naftnih družb, EU se je zapletla v močvirje zelenih subvencij pod vplivom tretjih, vmes igrajo na energetsko vojaške karte predstavniki jedrske energije. Vsi bi trgovali s podnebnimi kvotami, ki jih je ustoličil kyotski sporazum v devetdesetih letih. Kot da so ekološki problemi borzno blago, ki jih lahko reši trg s svojo ikonografijo politične in poslovne mafije. Nič ni dlje od resnice.

Obstajata dva temeljna, pogosto tudi konkurenčna pristopa menedžiranja z vremenskimi spremembami, strategija blaženja in strategija prilagajanja. Prva stavi na aktivne cilje, druga na postopnost, prva sledi bolj fizikalnim meram, druga stavi na ekonomske ukrepe. Seveda je paradoksalno, da so ZDA s Harveyjem in Irmo v Teksasu in na Floridi, v osrčju republikancev, kakopak s Trumpom na čelu, doživeli takšno ekološko lekcijo. Nemoč in škodljivost deregulacije na finančnih in nepremičninskih trgih, še posebej v urbanizmu, je jasna, nesposobnost obvladovanja tveganj tudi. Velike državne intervencije bodo tudi tokrat edina mogoča rešitev.

IPCC je leta 2012 sprejel več kot 500 strani obsežno poročilo, kako nadzirati, obvladovati in menedžirati tveganja v ekstremnih razmerah podnebnih sprememb (SREX, 2012). ZDA pač niso Nizozemska, ki stoletja gradi nasipe, ščiti močvirja, prilagaja urbanizem, infrastrukturo, zgradbe, način in kulturo bivanja svojih državljanov. Brez načrtovanja ni zmanjšanja tveganj, brez javnih politik ni blaženja zasebnih škod. ZDA potrebujejo učinkovit vladni intervencionizem, močno regulacijo in radikalno spremembo sedanje političnoekonomske kulture. To pa je onkraj prevladujoče ideologije in politike ameriških vladnih elit. ZDA so danes največji onesnaževalec s toplogrednimi plini in plačujejo ceno, najvišjo v ekološki zgodovini. Toda hkrati trpijo tudi drugi, zlasti manj razvite države, kjer so relativne škode in človeška trpljenja neprimerno večji.

Sklep je jasen. Neoliberalno mantro vitke države vsakič znova odpihne kakšen orkan. In teh bo vedno več in bodo vse pogostejši. Podnebni ekstremi postajajo nova normala, ekologija pa notranja usoda sodobne tržne ekonomije. Odvisnosti so vse jasnejše. Podnebne spremembe zahtevajo drugačno ekonomiko tveganj in razvoja, oboje pa novo politiko in ideologijo. Revolucionarne družbene prevrate bo sprožila narava, ne ljudje.