Kokoškova zlata jajca

Vlado Miheljak

22. 9. 2017  |  Mladina 38  |  Dva leva

Janez Janša @JJansaSDS Sep 17 »ZMAGA!!! Nismo največji, nismo najmočnejši ... Lahko pa smo NAJBOLJŠI!! Nadpovprečni. Svetilnik. Marsikje. #mojtim #MiSlovenci«
— Tudi Tony Blair je prek Janševega Twitterja našim košarkarjem čestital za naslov prvaka Evrope

»1. množična udeležba volivcev s tujim naglasom ali volivcev, ki sploh niso odprli ust, na volišča pa so prihajali v skupinah po 10 ali večjih; 2. udeležba volivcev v športnih oblačilih (trenirkah), ki so imeli na roki s kemičnim svinčnikom napisano številko, ki jo morajo obkrožiti na glasovnici; 3. opazovalci udeležbe na voliščih, ki so v skupinicah po dva ali trije postavali pred ljubljanskimi volišči in stalno telefonirali; večina je govorila v srbskem jeziku.«
— Tomaž Majer na spletni strani SDS o razlogu sramotnega Janševega poraza proti Zoranu Jankoviću na volitvah 2011 (decembra 2011)

Goran Dragić @Goran_Dragic Trenerka: JE Telefon: JE Št. na roki: JE ... ok, lahko grem volit.:)) #trenirka
— Reakcija Gorana Dragića na Majerjevo analizo sramotnega poraza SDS (12. 12. 2011)

Kakšna drama! Po besedah Janeza Janše se je prejšnji teden zgodil nič manj kot »mini državni udar«. Pa nihče ne opazi. In ko njegov zvesti oproda skliče sejo DZ za obrambo, prideta le dva člana komisije iz njegove stranke. Čudno? No, morda ljudje ne opazijo, ker raje gledajo košarko in se ne pustijo motiti z državnimi udari. V redu. Ostali poslanci in stranke niso nasedli, a to ni dovolj. Mahniču bi morali nemudoma odvzeti funkcijo predsednika komisije. Na Hrvaškem je na Mahničev izpad reagiral admiral Davor Domazet - Lošo, sicer član sveta za nacionalno varnost predsednice republike, ki je v nekem intervjuju dejal, da bi hrvaška pehota lahko v Ljubljano prišla v 48 urah. Pa je bil kategorično zavrnjen. »Odjebi,« so mu sočno sporočali hrvaški poslanci. In predsednica ga je takoj odstavila. Kdaj bodo naši poslanci »odjebali« Mahniča in ga iz komisije nagnali v parlamentarno oslovsko klop, ni jasno. Zelo verjetno nikoli.

A kakorkoli. Medtem ko se je v Janševi glavi odvil državni udar, so slovenski košarkarji v Carigradu pisali najlepšo zgodbo. Zgodbo, vredno spomina na Jugoslavijo. Dobro, Jugoslavije ni več. Ni je bilo mogoče spremeniti, reformirati, demokratizirati. Zato je razpadla. A Jugoslavije kot skupnega kulturnega in športnega prostora, polnega navdiha, kreativne erupcije, šarma se bomo mnogi vedno z nostalgijo spominjali. Bil sem prepričan, da bo z razpadom politične tvorbe razpadla tudi ta pozitivna identiteta. Pa ni. Še vedno obstaja in vse bolj živi. A vseeno. Če bi me kdo leta 1990 prepričeval, da bomo nekoč hribovski Slovenci igrali s Srbijo (»zaradi katerih je bog ustvaril košarko«) v finalu evropskega prvenstva, bi mu rekel, naj se zbudi. Če bi imel vizijo, da bomo v tem finalu tudi zmagali, bi mu priporočal pogovor s terapevtom. Pa se je zgodilo. Namesto ene Jugoslavije je vsaj v košarki pet nacionalnih moštev, ki lahko v trenutku navdiha premagajo vsakogar v Evropi. In Slovenija je tokrat premagala vse, ki so se ji postavili na pot. Tudi Srbijo. A bolj kot sama zmaga je pomembno tisto, kar se je zgodilo in se dogaja v ozadju evforije. Najprej »pozitivni nacionalizem«, ponos, ki ni izključujoč, ošaben. In drugič, dokončna afirmacija transetnične nacije. Predmoderna etnična zaznava nacije je tako dokončno presežena. Kot povsod v Evropi. Evropske dežele so moderni babiloni, polni rasne, etnične, jezikovne, kulturne, religiozne raznolikosti, ki prek skupnih identitetnih točk postopoma oblikujejo formacijo državne nacije. Tako je največji švedski nogometaš vseh časov Zlatan Ibrahimović. Ki se počuti Šveda in s srcem igra za svojo državo in domovino. Največji francoski nogometaš novejšega obdobja je bil Zinedine Zizou Zidane, otrok revnih alžirskih priseljencev, ki je ponosno pel marseljezo in kot za šalo zabijal gole za svojo domovino Francijo. Največji francoski rokometaš je Nikola Karabatić. Največji košarkaš v tudi sicer pretežno temnopolti francoski reprezentanci je bil dolga leta Tony Parker. In od Dirka Nowitzkega je prevzel primat daleč najboljšega nemškega košarkarja igralec z najbolj nemškim priimkom (Schröder), a z barvo kože, temnejšo od antracita iz nemških revirjev. Pač, nacionalnega okvira in identitete ne definira ne kri, ne religija, ne rasa, ne etnos, ampak občutek pripadnosti.

Trenutni največji Slovenec Goran Dragić je po tekmi proti Srbiji za grško televizijo v patriotskem zanosu s solzami v očeh povedal, da je naslov osvojil »... za mojo državo, ki mi je dala vse. Tam sem bil rojen in sem res vesel, da smo nekaj lahko vrnili slovenskemu narodu.« Dragić, Dončić, Nikolić, Murić in še kakšen trenirkar s pol strešice so več naredili za Slovenijo kot hujskač Janša in njegovi pribočniki. In zdaj je fantomski Tomaž Majer, ki je za sramotni poraz proti Jankoviću leta 2011 krivil »trenirkarje«, s ponovno zlorabo in krajo Blairovih besed hotel primakniti svojo žlico h košarkarskemu uspehu. A to je znano, politiki se pojavljajo na športnih prireditvah, ko imajo od njih korist, ne, ko šport potrebuje njihovo pomoč. Tako so v času Janševe vlade, ko je obubožano moštvo Union Olimpija za krajši čas predramil Jure Zdovc, na evforične evroligaške tekme začeli prihajati poslanci in funkcionarji iz SDS, ki jih ni bilo videti tam ne prej ne nikoli kasneje. In prav nič niso pomagali na obroke umirajočemu klubu. Še vstopnic niso plačali. Morebitno pomoč pa so pogojevali s sovražnim prevzemom, ki ga je takrat pripravljal SDS-ov mestni svetnik Kovačič. A enako počnejo skoraj vsi politiki. Tudi ministrica Makovec Brenčičeva, Cerar, Pahor, ki so zajahali val ljudskega navdušenja. Kolikokrat so ti bili sicer na košarkarskih tekmah? Kaj so naredili za ohranitev ali celo razvoj košarke? Kaj so naredili za to, da se reši legendarna košarkarska Olimpija ali hokejske Jesenice? Verjeli jim bomo, ko bodo začeli redno hoditi na (še vedno) atraktivne evropske tekme ljubljanskega in slovenskega košarkarskega ponosa. In za začetek kupili vsaj vstopnice.