Ženski princip v ekonomiji

dr. Bogomir Kovač

22. 9. 2017  |  Mladina 38  |  Ekonomija

EU in ZDA doživljajo v zadnjih desetih letih dramatične spremembe na področju dela in zaposlovanja, zajemanja in vrednotenja blaginje. Slaba tretjina ljudi ima začasne zaposlitve in mini službe, narašča negotovo delo prek spleta, ostaja neplačano gospodinjsko delo. Prihodnost delovne družbe se izmika, z njo pa tudi socialna država. Trgi so brez prave moči. Ne zmorejo uravnavati področja dela in narave, pri denarju in financah pa delujejo ekscesno. Ideologija učinkovitega trga je farsa. Tržna družba tiči v slepi ulici, ki se ovija v novo neoliberalno patriarhalnost.

Velika recesija za zdaj ni ponudila nove paradigme in odrešujočih rešitev. Zakaj? Obstaja veliko odgovorov, toda enega radi spregledamo. Zadeva vlogo in pomen ekonomije v prastari delitvi dela, vpliva in moči med moškimi in ženskami. Preprosto, kapitalistična ekonomika je že stoletja domena moških, čeprav je pomemben del ekonomskih opravil v ženskih rokah. Zaradi prvih so gospodarstva v krizi, težava druge podmene je politično blokiranje enakopravnosti in enakosti. V udarnem seksističnem jeziku bi lahko dejali, da ekonomijo že stoletja »posiljujejo« moški. In zato smo sredi globalnega političnoekonomskega kaosa.

Na te dihotomije so na svoj način opozorile tri dame, ki zaslužijo našo pozornost. Christine Lagarde je danes na čelu MDS, leta 2010 je osupnila Wall Street s sarkastično izjavo. Finančne krize in bankrota Lehman Brothers najbrž ne bi bilo, če bi Wall Street obvladovale Lehman Sisters. Dve leti kasneje je Katrine Marcal v svoji drobni knjigi postavila udarno vprašanje, kdo, za vraga, je Adamu Smithu kuhal večerje, ko je domišljal svojo »nevidno roko« trga. In tretjič, ameriška zgodovinarka Nancy Maclean je v Democracy in Chains (2017) na primeru teorij nobelovca Buchanana pokazala, kako sodobna ekonomska teorija gradi na rasističnih temeljih, deluje v imenu velikih korporacij, bogatih mecenov in dominantnih belih mož na čelu enih in drugih.

Vse se konceptualno začenja kajpada pri Adamu Smithu. V slavnem navedku v Bogastvu narodov izvemo, da si »obeda ne obetamo zaradi mesarjeve, pivovarjeve ali pekove dobrohotnosti, temveč zato, ker se trudijo za svoj prid«. Trg ne nagovarja njihove dobrohotnosti, temveč sebičnost, ne gre za potrebe, temveč koristi, ne za blaginjo vseh, temveč za interese nekaterih na račun drugih. Toda sočasno, ko moški proizvajajo in prodajajo blago na trgu, v ozadju njihove matere, žene in dekle čistijo, kuhajo, perejo … Ekonomija trga temelji na skriti, neplačani in odrinjeni hišni ekonomiki (oikos).

Šestnajsto stoletje je obrnilo svet na glavo, porajajoča se tržna družba je postala dom ekonomskega človeka, ki je vedno znova bel moški, dominantna, pogosto tudi rasistična figura. Margaret Douglas, Smithova mati, in njegova sestrična Janet Douglas skrbita za neporočenega Adama Smitha vsa desetletja. Toda v ekonomsko teorijo nista stopili. Podobno, kot ni prišla iz ozadja najslavnejše ekonomske metafore »nevidne roke« literarna junakinja Moll Flanders, ki v kratkem romanu Daniela Defoeja igra vlogo poslovne in domačijske ženske. »Nevidna roka« je literarna metafora, prihaja iz ženskih rok in šele nato stopa v moški svet Smithove tržne ekonomike. Tam, kjer ni zastonjkarskega kosila, kot pravi Friedman, če ti ga seveda ne skuhajo drugi doma.

Deflacija in kolaps cenovnega informacijskega sistema, stagnacija produktivnosti in širjenje neenakosti, politična in socialna izključenost, migracijski tokovi in negotovost varnosti niso trivialna nova normala. Globalni kapitalizem je prišel do meja, kjer ni več mogoče zanemarjati socialnih pravic in delovnih razmer. Fetišizacija inflacije včeraj in fiskalne discipline danes ne more prikriti jedra problema, da potrebujemo več solidarnosti in manj konkurenčnosti, več sodelovanja in manj izključevanja. To je preprosto imperativ, ki pomeni prelom s hierarhijo sodobne finančne ekonomije in njene oligarhije. In ne samo z njo.

Vsa ekonomska teorija se je zadnja desetletja razvijala pod okriljem sponzorstev kapitala in korporacijskih interesov. Od tod ideje slovitega washingtonskega konsenza, deregulacija, privatizacija in financializacija sveta. Socialna država je potrata, če zasebna lastnina, svoboda izbire in prevlada finančne ekonomije maksimirajo blaginjo vseh, tudi družbe kot celote. Prevlada ekonomske svobode nad politično dejansko pomeni, da bogati prisvajajo na račun revnih, da vplivni živijo zaradi brezpravnosti drugih, da v ozadju ekonomskih privilegijev tlijo stare kolonialne rasistične korenine zahodnega sveta. In nikjer niso ta razmerja jasnejša kot skozi dramatično zgodovino razmerij moških in žensk, tukaj in zdaj.

Ni naključje, da sta med ključnimi razvojnimi cilji ZN tudi vloga in pomen žensk. Večje pravice ženske v 19. stoletju so omejile moč moških v družini, njihove politične pravice so v 20. stoletju zakoličile demokracijo, večja ekonomska enakopravnost bo v 21. stoletju spremenila prevladujočo patriarhalnost globalne ekonomije. Feminizem ni zgolj politični boj za ženske pravice, pravičnejšo ekonomsko delitev na trgu dela, priznavanje nevidne ekonomije hišnih opravil. Gre za mnogo več. Kriza države blaginje in umirajoča demografska podoba razvitih tržnih družb zahtevata drugačno političnoekonomsko vlogo žensk. Feminizacija ekonomije je skrita formula, ki ponuja rešitve v dojemanju, organiziranju in vodenju ekonomskih poslov.

Ženski princip v ekonomiji je za zdaj metafora za njene spremembe. Ženske imamo danes na čelu ameriškega centralnobančnega sistema in MDS, Merklova obvladuje Nemčijo in EU … Toda svet zaradi tega ni boljši, če se moški odločijo, da delijo moč z njimi. Ekonomija za zdaj ostaja znotraj patriarhalnih načel tržnega neoliberalizma. Ekonomski človek ni ženska. Ko bo postal, bomo vedeli tudi pri nas, kdo nepogrešljivemu BMZ kuha večerjo.