Tatovi časa

Vlado Miheljak

6. 10. 2017  |  Mladina 40  |  Dva leva

»Danes v Kataloniji ni bilo glasovanja. To je bila le lažna uprizoritev in še eno dejanje proti demokratičnemu in zakonitemu sobivanju.«
— Španski premier Mariano Rajoy je pokazal skrb zbujajočo formalno in vsebinsko motnjo zaznave

»To je resen trenutek za našo demokracijo. Z odločitvijo, ki so jo sprejeli, so poskušali razveljaviti zakonsko in legalno regulativo. Demonstrirali so nesprejemljivo nelojalnost do države in državljanov Španije. Ogrozili so ekonomsko stabilnost tako Katalonije kot Španije.«
— Španski kralj Felipe, ki je Kataloncem pripisal zarotniške motive, je izkazal skrb zbujajočo paranoidno motnjo

»... (Katalonska) zgodba ni primerljiva z našo sveto zgodbo osamosvajanja Slovenije. V Sloveniji je šlo za plebiscitarno odločitev, skoraj 90 odstotkov vseh volilnih upravičencev je glasovalo za. Udeležba je bila 93-odstotna. V Kataloniji se je referenduma udeležilo komaj 42,5 odstotka ljudi, vseh, ki so glasovali za, pa je 38 odstotkov. ...
Slovenija je takrat bežala iz suženjstva in totalitarnega sistema v svobodo in demokracijo. Katalonija ne beži, ampak je sestavni del demokratične španske države in uživa veliko avtonomijo.« 
— Evroposlanec (SDS) Milan Zver je pokazal skrb zbujajočo izgubo realitetne kontrole

Hegel je imel prav, ko je dejal, da se zgodovinski dogodki in njih spremni osebki ponavljajo dvakrat. Marx pa ga je, ker še ni imel televizije, površno dopolnil, da prvič kot tragedija, drugič kot farsa. A lahko je tudi obratno. Da najprej nastopi kot farsa, šele kasneje kot tragedija. Sodobna pofrankistična Španija to lepo demonstrira. 23. februarja 1981, šest let po smrti generalisima Franca, pet let po koncu diktature, v času t. i. transición, težavnega odklapljanja od frankizma, ki je bil umeščen v vse pore španske družbe, države in zelo počasnega vzpostavljanja in institucionaliziranja parlamentarne demokracije, je malo po šesti uri popoldan, ko so popoldansko lenobni poslanci v zakajeni dvorani parlamenta skušali izvoliti naslednika odstopljenega ministrskega predsednika Soaresa, vdrla skupina oboroženih pripadnikov guarde civil. Brkati vodja skupine, kasneje prepoznan kot Antonio Tejero, je z dvignjeno pištolo stopil za parlamentarni govorniški pult, opozorilno ustrelil nekaj nabojev v strop ter zakričal: »Nobenega premikanja! Vsi na tla!« In so se prestrašeno vrgli pod klopi skoraj vsi. Le, dva ali trije ne. Najbolj demonstrativno neubogljivost je pokazal legendarni, vsega hudega vajeni vodja komunistov Santiago Carrillo, ki je mirno opazoval operetni puč. Še cigarete ni ugasnil ali odvrgel. In scena je bila resnično bolj komična kot tragična. Tejero in ostali pripadniki paravojaške formacije so imeli na glavah značilne, nekakšne »retro« svetleče klobučke, kot da so pobegnili iz kakšnega Buñuelovega filma. Predstavnik paravojaške formacije je zapovedal poslancem, naj mirujejo, ter da bo kmalu, »čez četrt ure, dvajset minut, največ pol ure ...« prišel nekdo, ki ga je napovedal kot visoko avtoriteto armade in bo poslancem pojasnil, za kaj gre in kako naprej. Kdo bi naj bil »elefante blanco«, beli slon, ni bilo nikoli razjasnjeno, saj puč ni šel čisto po načrtih. Uradno velja, da je armado ustavil in vrnil v kasarne kralj Juan Carlos kot vrhovni poveljnik, a kasnejše zgodovinske špekulacije so vse pogosteje omenjale možnost, da je bil beli slon prav on. A da je situacijo izkoristil za utrditev monarhije kot navideznega poroka demokracije, dejansko pa poroka varnega prehoda frankistov in reformiranega frankizma v novo realnost. Kakorkoli. Če je bil operetni puč guarde civil zgodovinska farsa, je bil njihov nastop na ulicah in voliščih Barcelone in Katalonije med nedeljskim referendumom zgodovinska tragedija. Katalonija s samim plebiscitarnim odločanjem ni odšla iz Španije, iz skupne države so jo pregnala šele puškina kopita zveznih enot guarde civil. Kot da je duh frankizma ušel iz steklenice. Najhuje pa je, da se frankističnemu recidivu (vsaj za zdaj) ni dovolj glasno uprl ne španski politični razred ne španska civilna družba.

A tisto, kar lahko zares zbuja skrb, je sprenevedanje političnih akterjev združene Evrope in po drugi strani nedoslednost glede katalonskega vprašanja v Sloveniji. Medtem ko si evropske institucije in največja politična formacija evropskega parlamenta (EPP) sramežljivo zatiskajo oči pred nasiljem policije, po drugi strani brez pomisleka podpirajo špansko centralno oblast ter z legalističnimi floskulami izpodbijajo legitimno pravico do samoodločbe. Kataloncem celo grozijo, da bodo z izstopom iz Španije izgnani iz Evropske unije in evrskega območja.

A Slovenija je še v večji zagati. Razen Milana Zvera, ki je pokazal, da kot družboslovec ne obvlada niti temeljnih pojmov (npr. razlike med totalitarnimi in avtoritarnimi režimi), za osamosvojitev kot kakšen nogometni ali verski blaznež uporablja oznako »sveta«, ter udeležbo na slovenskem plebiscitu, ki je potekal brez kakršnihkoli motenj, perverzno primerja z udeležbo na katalonskem referendumu, ki so ga agresivne zvezne formacije policije nasilno preprečevale, so sicer vsi po vrsti, tudi slovenski evroposlanci, podprli pravico do samoodločbe. A pri tem so nedosledni, sprenevedajoči. Ti isti poslanci, strankarski veljaki in sploh politični akterji, takšne izbire niso dopustili oz. priznali Krimu, kjer zgodovinska dejstva in etnična sestava velevajo priznanje legitimnosti. O. K., rekli bodo, da je problem Krima sosedstvo velike sestre (Rusije). Pa imamo spet primer Kosova, s sestrsko Albanijo, ki so ga razen Španije, Grčije, Romunije, Slovaške in Cipra priznale vse države EU. Tudi Slovenija. In nobenega dvoma ni, da bi bili Katalonci v primeru osamosvojitve zmožni in voljni v novi državi živečim Špancem zagotoviti polne pravice. Hkrati je dejstvo, da Kosovo ni niti zmožno niti voljno zagotoviti Srbom in ostalim manjšinam pravice in varnosti.

Združene Evrope ne bodo pokopali secesijski procesi v njenih konstitutivnih članicah, ampak njena nedoslednost.