Kanonenfuter

Janko Lorenci

6. 10. 2017  |  Mladina 40  |  Kolumna

Nemške volitve so še eno svarilo za tradicionalne velike stranke. Volivce počasi, a nezadržno izgubljata obe, CDU Merklove in SPD (socialdemokrati). Ta proces, dokaj značilen za vso Evropo, traja vse od neoliberalne revolucije v sedemdesetih letih, predvsem zato, ker t. i. zmerna politična sredina uveljavlja neoliberalizem, s tem pa neizbežno izgublja zasidranost v družbi in odpira teren za populiste in skrajno desnico, deloma pa tudi za novo levico. Tla pod nogami se pri tem bolj spodmikajo socialdemokratskim strankam, ker so pač veljale za tradicionalne predstavnice delavstva in (nižjega in srednjega) srednjega razreda, a so ju nato pustile na cedilu.

V tem spreminjanju si je poučno ogledati vlogo strankarskih članstev. Za stranke so pomemben vir denarja (članarine), z njimi se da mahati kot z dokazom strankine moči in privlačnosti, to so tudi najzvestejši volivci. Lahko pa so hkrati nevarnost. Med njimi in vodstvi strank je latentna napetost, saj so člani praviloma navadni ljudje z drugačnimi interesi in statusom kot strankarska smetana. Ta se je članstvu odtujila, osamosvojila, postala nekakšna notranja aristokracija (podobno kot v nekaterih cehih, npr. zdravniškem), ki bolj kot volivcem in članstvu služi sebi in interesom velikih koncernov in bogatih. Članstvo v takih notranje okupiranih strankah postane koristen kanonenfuter in okras, hkrati pa latenten nasprotnik. Ki se včasih upre, praviloma pa pasivizira ali kopni.

Prav to se dogaja nemški SPD, dolgo najvplivnejši in vzorčni socialdemokraciji v Evropi. V njej so radi govorili, da je stranka kot galeb, ki ima levo in desno krilo in za letenje seveda potrebuje obe. Levo krilo je skrbelo za večjo socialno pravičnost in prerazdeljevanje, desno za gospodarstvo, inovacije itd. To tradicionalno notranjo delitev je na silo odpravil kancler Schröder s svojo Agendo 2010. Levo krilo je usahnilo, galeb se muči z enim krilom in pospešeno izgublja vpliv in volivce. Levo krilo se je pokorilo tudi iz strahu, da bo notranji nemir škodil stranki navzven. A škodilo ji je predvsem to, da je izgubila pravo socialdemokratsko dušo.

Nasprotno smer so v zadnjih dveh letih ubrali angleški laburisti. Pred tem jih je Tony Blair po nekem opisu predelal v popolnoma novo stranko. Poslal jo je (kot Schröder SPD) na znamenito, zdaj že zloglasno tretjo pot, ki ni bila nič drugega kot prikrito utrjevanje neoliberalizma Margaret Thatcher. Britansko delavstvo je zato padlo v najdaljše obdobje stagnacije plač v zadnjih 150 letih, njegove pravice so se skrčile, moč sindikatov zelo zmanjšala itd. Leta 2015 sta sledila odziv na blairizem in zasuk – pritisk lokalnega, novega in drugega članstva je prinesel na vrh stranke Corbyna, socialdemokrata dobrega starega kova. To je bila nekakšna revolucija od spodaj, diametralno nasprotna primeru SPD. Boj med levim in desnim krilom po malem še traja, toda levica še napreduje in se utrjuje, stranka pa je bistveno povečala delež volivcev in bo na zelo mogočih predčasnih volitvah verjetno zmagala. Corbynov recept (v Ameriki je bil podoben fenomen Sanders, vendar od vodstva lastne stranke zatolčen) je očitno uspešen.

V obeh, britanskem in nemškem primeru, se nazorno kažejo posledice odtujitve strankarske aristokracije, izgubljanja jasnega profila in vsebinskega prepletanja tradicionalne politične sredine. Pri tem izgublja volivce ne samo levica, ampak tudi desnica. Ko je ta ali ona stranka enkrat predelana, ji po navadi niti zamenjava vodstva ne pomaga. To se je zdaj zgodilo na primer SPD in novemu šefu Schulzu – razočarani volivci in člani so iz zvestega psa postali plaha ptica.

Vse to se po malem dogaja tudi v Sloveniji. Našim socialnim demokratom po dolgoletnem Pahorjevem predelovanju stranke novi predsednik Židan ni prinesel bistvenih sprememb. Samo tako je mogoče, da SD kljub nasprotovanju dela članstva podpira Pahorja za predsednika republike. Torej članstvo tudi tu kot okrasek. Prihodnost bo pokazala, kakšna bo Cerarjeva usoda, saj mož nima velikih voditeljskih kvalitet, a se je na različnih ravneh obdal s podporniki, da bi si utrdil položaj. Razmerje med vodstvom in članstvom je po malem še vedno odprto pri Levici, kjer je močan del stranke hotel, da nekdanja IDS sploh ne bi postala stranka. SDS ima z razmerjem vodstvo–članstvo vsaj za zdaj še najmanj težav, saj je Janša stranko ukalupil strogo po sebi. Članstvo fascinira kot Voditelj in pri njem načrtno podžiga frustracije, ki sproti dobivajo netivo v slabem političnem vodenju dežele, vodstvo stranke pa po potrebi takoj počisti. Toda po njegovi taki ali drugačni upokojitvi bo stranka nujno zašla v hudo krizo identitete, najprej verjetno izvolila novega malega janšo, nato pa razpadla ali se začela sestavljati na novo. Slovenija bo laže zadihala.

Očitno je, da postajajo stranke na Zahodu notranje vedno manj demokratične in vedno manj »služijo ljudstvu«. To ogroža samo bistvo in smisel demokracije. Tudi nove stranke rade popustijo temu trendu, stare pa se le stežka izvijejo iz njega. Primer britanskih laburistov kaže, da so spodbudne izjeme vendarle mogoče. Pogoj za take notranje revolucije so samosvoji posamezniki, še bolj pa angažiranost članstva in volivcev. A tudi take izjeme se lahko znova izrodijo. Zato bi morala biti v strankarska pravila vgrajena določila, ki bi omogočala trajni vpliv članstva in morda tudi širšega volivstva na vodstvo. Pač zato, ker člani in volivci neprimerno trše čutijo realnosti življenja kot strankarski vrhovi. Ta naloga še čaka tudi Corbyna.