Naj živi bomba

Janko Lorenci

29. 9. 2017  |  Mladina 39  |  Kolumna

Premier Cerar je dejal, da Slovenija ne bo podpisala pogodbe, ki prepoveduje proizvodnjo in uporabo jedrskega orožja ter celo grožnje z njim. Pogodbo je že junija potrdilo 122, prejšnji teden pa tudi podpisalo več kot 50 držav. Vse jedrske sile in članice Nata so bojkotirale že pogajanja o njej.

Premier pravi, da je pogodba preveč radikalna in nerealna. Sicer pa da sam zelo podpira jedrsko razorožitev.

Toda nepodpis pogodbe v praksi in brez sprenevedanja pomeni, da soglaša z nadaljnjim širjenjem jedrskega orožja, z dodatnimi norci z atomsko bombo. Soglaša s tem, da bo tudi v Evropi nekoč morda jedrska vojna in da bodo ožarčeni in scvrti tudi njegovi rojaki, on sam ali pa njegovi potomci. Soglaša, da se največja grožnja za človeštvo nadaljuje in krepi. Ta čas obstajata vsaj dve taki meganevarnosti. Ena so stopnjujoče se okoljske težave, druga jedrsko orožje, v nasprotju z ekološkimi nevarnostmi v celoti nor, samouničevalen človeški izdelek, ki lahko vedno uide izpod nadzora. Za noro hazardiranje gre.

Pogodba, ki je Slovenija noče podpisati, čeprav so jo podpisali na primer Vatikan, Avstrija, Irska, vsa Latinska Amerika, je nekakšen upor jedrskih nemaničev, moralni opomin in svarilo, ki trenutno res ne bo spremenilo ničesar, a vendarle ima neko težo.

Dobro, Cerar se morda lahko izgovarja na članstvo v Natu in jedrske sile, ki bi se ob našem morebitnem podpisu pogodbe namrščile. Ampak zakaj si jo upata podpisati nevtralna Avstrija in Vatikan, kjer se naši politiki s papežem slikajo skoraj tako radi kot s Trumpom. Slovenija si še nevtralna ne bi upala biti, že tak status je sumljiv. Znova bi lahko razmislili tudi o članstvu v Natu. Nas bo zavarovalo pred napetostmi s Hrvaško, pred begunci, teroristi? Kvečjemu nasprotno. Prav, izstopiti ni treba, morda bi temu res sledili pritiski. Toda nakazali bi lahko vsaj nestrinjanje z bojkotom že zamisli o pravno zavezujoči prepovedi jedrskega orožja.

Če bi bila tu samo ta Cerarjeva izjava, bi jo morda spregledali. Toda tako ravnanje naše politike je tipično, zacementirana drža z značilno nenačelnostjo, sprenevedanjem, hinavčenjem, servilnostjo. To velja za notranje in zunanje področje.

Zakaj na primer ne priznamo Palestine, zakaj smo tiho kot miš ob dogajanju v Kataloniji, ki bi se rada osamosvojila, tudi po našem zgledu, zakaj ne zahtevamo notifikacije avstrijske državne pogodbe, zakaj smo se strinjali z lažnimi ameriškimi razlogi za napad na Irak, zakaj v škodo ostankov gospodarske suverenosti popuščamo tujim pritiskom za razprodajo državnega premoženja? Celo največjo banko, zdaj visoko donosno, bomo prodali, hlapčiči. Servilnost do velikih je na zunanjem področju zvezda stalnica.

Nič boljše ni doma. Naše stranke se ne odpovejo sodelovanju s skrajno desnico (SDS je precej hujša kot zloglasna nemška Afd), kar so sicer stranke v Nemčiji in Franciji naredile s svojo skrajno desnico. Leva in desna etablirana politika ne spoštuje ustave – njenega določila, da je Slovenija socialna država. Počasi začenja več govoriti o okolju, a še naprej ravna z njim kot svinja z mehom, sicer dežela ne bi bila tako zastrupljena na mnogih točkah. Ta drža tudi ne velja samo za politiko. Večina resnih medijev si po zgledu politike prizadeva, da bi imeli nejasen (ideološki) profil, in s tem samo večajo zmedo v deželi. Povsod vlada lažna stanovska solidarnost itd. itd.

Skratka, slabi zgledi se pretakajo dol in gor po družbi in uničujejo korektnost, solidnost, doslednost, pokončnost. Eno se govori, drugo se počne. Zato zdaj ne bomo podpisali pogodbe o prepovedi jedrskega orožja, gotovo pa bomo med prvimi ratificirali Ceto, Ttip in podobne nevarne sporazume. Ker je pač treba slediti glavnemu toku, ne zaštrleti, če se ti zdi, da jih zato lahko dobiš po glavi.

Če je nekaj ta hip zaželeno, a neuresničljivo, to še ne pomeni, da se ne bo nikoli uresničilo. V jedrskem primeru morda šele, če se bo svet pošteno zmasakriral. Cerarski oportunizem naravnost spodbuja, da se tisto, kar je zaželeno, nujno, blizu nekim idealom, ne more uresničiti. Taka drža zatira že željo po spremembah, uničuje vizije in utopije, brez katerih bi bilo človeštvo še vedno v kameni dobi. Brez njih zdaj še nerealno sploh ne more postati realno.

Svetniška načelnost je lahko občudovanja vredna, a samomorilska, pragmatičnost je razumljiva in opravičljiva, vendar ima meje. Če gre čeznje, se na primer spridi v servilnost naše vrste, je škodljiva. Meja med obojim je fluidna, toda če se kar naprej obnašaš kot pezde, ti to škodi, nasprotno pa lahko dosledno spoštovanje načel uporabiš kot obrambo pred pritiski. Na reve bodo vsi kar naprej pritiskali, to vemo iz prakse.

Dokler bomo imeli tako politiko, take elite, nikoli ne bomo res uspešna država, živeli bomo iz rok v usta, iz dneva v dan. To je politika brez vonja, okusa in barve, ki jo genialno personificira Pahor. Toda če je takšna osnovna drža naše politike, to implicitno pomeni, da je takšna tudi drža Slovenije, to pa smo mi vsi. Mi pa smo seveda drugačni, boljši.

Smo res? Mi vztrajno volimo Janšo in t. i. sredino, ki ga v osnovi podpira, mi smo servilni do svoje politike – godrnjanje še ne pomeni resnega protesta, pritiska, upora. Mi smo neangažirani, mi ne vstopamo množično v sindikate, mi še naprej beremo in prenašamo slabe medije, mi ne gledamo skrbno, kaj stranke govorijo in kaj počnejo v resnici. Mi bomo znova izvolili Pahorja, čeprav vemo, da je blefer in amaterski igralec na odru, kjer bi morali biti zgolj resni profesionalci. Mi, ki smo velika večina, imamo veliko opravičil – in nobenega prav resnega.