Vsi mi smo svoji Katalonci

dr. Bogomir Kovač

6. 10. 2017  |  Mladina 40  |  Ekonomija

Nedeljski katalonski referendum glede nacionalne suverenosti in odcepitve je odprl veliko kompleksnih vprašanj, ponudil pa vrsto enostranskih odgovorov. Zahteve Kataloncev so stare in politično legitimne, njihova legalnost pa je bolj zapletena, tako notranjepolitično kot tudi mednarodno. V obeh primerih mora politična ekonomija odcepitve ali večje avtonomije voditi do demokratičnih pogajanj in iskanja možnih kompromisov namesto nasilja in izključevanja. V nedeljo so na izpitu padle politične elite v Barceloni in Madridu, pa tudi v Bruslju. Neznosen jezik odcepitve bi morali že zdavnaj nadomestiti z metaforo pametne razveze. Španija se je znašla v usodni politični krizi, z njo pa znova tudi EU.

Navidezno so reči iz zornega kota zgroženega nedeljskega opazovalca referendumskih dogajanj preproste. Španska policija je grobo, nesprejemljivo in neumno posegla v demokratične pravice Kataloncev do samoodločbe narodov. Legitimnost te izbire in odločanja je tu pred legalnostjo, smisel demokracije je v združevanju obeh. Referendum je španska vlada že pred tem razglasila za neustaven in nezakonit, ni ga mogla preprečiti, s centralno policijo ga je želela zgolj kompromitirati. Toda s produkcijo pravnega, političnega in policijskega kaosa si je naredila medvedjo uslugo. Dejansko je utrdila katalonske secesioniste, proti sebi obrnila domačo in tujo demokratično javnost, državo pa pripeljala na rob ustavne krize. Med Madridom in Barcelono ni nobene politične komunikacije več. Katalonci stavijo na politično mediacijo EU, vlada na ustavo, kralja in mednarodno pravo. Veliko kart za tako slabe igralce.

Katalonija ima častitljivo zgodovino. Barcelona je središče aragonskega vojaškega in trgovskega kraljestva v 14. stoletju, kasneje se je znašla v vrtincu evropskih imperijev in pristala v španski kraljevini. Toda vseskozi ohranja kulturno identiteto, se bori za politično avtonomijo, stavi na ekonomski razvoj. Španska republika v 20. stoletju ji ni prinesla pomladi narodov na krilih Wilsonove doktrine, temveč zadušljivost brezsramne španske diktature de Rivere in kasneje Franca. Katalonija je dobila večjo avtonomijo šele po padcu režima in demokratizaciji Španije, ki ostaja unitarna država. Od tod štiridesetletno natezanje glede federacije, fiskalne in upravne centralizacije in decentralizacije med sedemnajstimi avtonomnimi enotami. Katalonija in Baskija, pa tudi Galicija in Andaluzija so tu najglasnejše.

Formalnopravno španska ustavna ureditev govori o enotni državi, enem španskem narodu, njene delitve so odločitev vseh državljanov. Toda spremembe k večji avtonomiji regij so nastale že v osemdesetih letih. Prenos moči in pristojnosti je zajel šolstvo, zdravstvo, kulturo, sledila je delna fiskalna decentralizacija, rasle so politične zahteve glede kulturnih identitet narodov in samoodločbe. Ustavne presoje so se množile, zmeda glede političnih teritorialnih pristojnosti ter ekonomskih zavez pa je ostala, zadnja kriza po letu 2009 je te dileme samo še poglobila. Po letu 2010 so v Kataloniji postopoma prevladale secesionistične stranke, zahteve glede odcepitve so postale stalnica poulične demokracije. Obe strani nista našli poti politične pomiritve, izkušnje Kanade (Quebec) ali VB (Škotska) niso sprejeli. Politična improvizacija v Barceloni in legalistično slepomišenje v Madridu sta tlakovali pot v sedanji kaos.

Špansko ustavno sodišče je leta 2010 zavrnilo večjo federalizacijo države. Katalonska deklaracija o suverenosti (2013) je politični odgovor, ki pa ni ponudil rešitev, kako izpeljati osamosvojitev. Vse zakonske podlage za letošnji referendum so bile neverjetno površne, brez definiranih pogojev kvoruma, nikjer ni političnoekonomskega programa odcepitve, v ozadju so večne špekulacije, kako Katalonija samodejno ostaja z evrom v EU. Na drugi strani stoji politični intervencionizem Madrida, lovljenje ustavnih določb, skrivanje za unitarno podobo Španije. Premier Rajoy je dolgo nihal med obstrukcijo odcepitvenih teženj in referendumskim intervencionizmom. Izbral je drugo in zavozil možno politično rešitev. Na obeh straneh elite manipulirajo z nacionalističnimi strastmi, da bi prikrile druga protislovja svojih družb. Toda koliko časa in do kod lahko ta spor ostane v miroljubnih okvirih, med ustavnim odvzemom avtonomije (151 čl. španske ustave) in stopnjevanjem represije, morda celo nove vojne za odcepitev?

Katalonija ima danes 16 odstotkov španskega prebivalstva, prispeva petino španskega BDP-ja, v okviru finančne sanacije je dobila več kot 40 odstotkov vse regionalne pomoči (FLA). Njen ekonomski interes je vezan na položaj najrazvitejše regije, v okviru španskega gospodarstva pridobiva glede izvoza, notranjega trga in delovne sile. Seveda, fiskalni ustroj je centraliziran, v državni proračun daje več kot neposredno prejema. To je lastnost vseh ekonomsko razvitih regij v EU in ne posebna španska usoda Katalonije. EU danes ne želi intervenirati, znala pa je politične elite lomiti zaradi fiskalne in monetarne unije. EU se bo tu morala odločiti, ali bo ščitila države ali državljane, ali bo iznašla mehanizme za prehode suverenosti, izstope in vstope držav. Če je Španija spremenila ustavo zaradi evropskih fiskalnih pravil, jo naj tudi zaradi Katalonije in nove demokratične podobe.

EU lahko preživi kot odprta družba različnosti, dinamična (kon)federacija, evropski demos velja za temelj nove integracije. Katalonija, Škotska in drugi osamosvojitveni členi so del tega demosa in nove federalne arhitekture. Globalna tržna ekonomija in digitalizacija mehčata suverenost in hkrati drobita politične mreže držav. Vse tri, Katalonija, Španija in EU, morajo to lekcijo domisliti na novo. Identitetni kapital na srečo še ni borzno blago, ulična demokracija tudi ne. Do tedaj ostaja upanje, kajti vsi mi smo svoji Katalonci.