Država zombijev (v slovenščini)

Heni Erceg

6. 10. 2017  |  Mladina 40  |  Hrvaška

Kako imenovati družbo, v kateri sprejemajo zakone, potem pa jih umikajo, še preden sploh pridejo v parlamentarni postopek? Demokratična? Ali pač partijska tiranija, v kateri je usoda zakonov odvisna zgolj od premierovega diskretnega »tipanja utripa narodu«? Tako se je predsednik hrvaške vlade odrekel zakonu o davku na nepremičnine, ker mu je prišlo na uho, da za takšen harač še ni pravi čas. Potem je umaknil še novi družinski zakon, pripravljen po navodilih trde konservativne desnice, s katerim naj bi država določila, kaj je družina. Po njem zakonski par brez otrok ne bi več imel pravice imenovati se družina, v to vzvišeno kategorijo bi se uvrščali le še Jožef, Marija in jata malih Jezuščkov, vsi drugi pa bi obveljali za brezbožne in jalove zgube.

Toda obstaja zakon, na katerega nima pripomb prav nihče, zadeva pa dodatne ugodnosti braniteljske populacije. Že tako ali tako visoka nadomestila in lepe pokojnine, ki jih prejemajo branitelji, se bodo še povečali, že zdaj pa imajo pravico do stanovanja in brezplačnega šolanja otrok. Mimogrede, ti so danes stari že skoraj 30 let. Enake pravice kot domačih 506 tisoč braniteljev so zdaj dobili še pripadniki hrvaške vojske v BiH, bogato pa bodo nagrajeni tudi pripadniki drugih družbenih skupin. Vojni poročevalci, na primer, ki so že tako ali tako množično ozaljšani s spomenico domovinske vojne, potem čistilke, kuharji, medicinske sestre, gasilci, pogrebniki … Ljudstvo v celoti, bi lahko rekli, nacionalistična desna vlada pa je v ta namen zagotovila precejšen proračunski znesek in zdaj upravičeno upa, da si je tako zagotovila še en mandat, saj je premier očitno »dobro otipal utrip narodu« in pravilno ugotovil, da je množično naklonjenost volivcev najlaže kupiti z denarjem.

Mimogrede je neobvladljivi kategoriji državljanov omogočil, da se še naprej preizkuša v vplivni vlogi drugega (poleg katoliške cerkve) vzvoda oblasti. Dovolj je bil zgolj beden pisni nalog predsednika braniteljskih združenj, v katerem je ta zahteval prepoved Evropske gledališke noči, ker je »nedopustno, da bi se občinstvo zabavalo na gledaliških predstavah, med katerimi so tudi predstave srbskih avtorjev, medtem ko bi se drugi spominjali najtežjih dni iz domovinske vojne, obiskovali grobove in prižigali sveče …« Ta nekrofilski pamflet se nanaša na 18. november oziroma na obletnico padca Vukovarja, na dan, ko se celotna Hrvaška leto za letom že skoraj tri desetletja preobrazi v skupnost zombijev in mučencev, življenje pa se ustavi, torej se pričakuje, da bodo takrat vrata zaprla tudi gledališča. Organizator Gledališke noči se je seveda nemudoma uklonil dekretu borčevskega združenja in dogodek prestavil za teden dni.

Kdo pa je mož, katerega beseda je zakon za kulturne delavce, intendante gledališč, ministrico za kulturo? Je to človek, ki je bil pred kratkim obsojen na sedem mesecev zapora zaradi »sprevrženih dejanj, katerih žrtev je bilo neko dekle«? Kakopak, toda to odvratno ravnanje ni niti najmanj zmanjšalo njegovega ugleda v vplivnem konservativno-katoliškem gibanju. Kajti ta nasilnež in primestni publicist si je družbeni ugled in nacionalistično neoporečnost zagotovil s krvavim bojem proti »Titovim pionirjem« in »otrokom udbovcev«, vsem, ki so naredili kariero, ker so »Titu nosili štafeto ali mu prepevali«. Zato zagovarja lustracijo, protikomunistično rekonkvisto in pisanje nove zgodovine, saj se, kakor pravi, »zgodovina še vedno piše po pravilih kumrovške šole«. Eh, ko vsaj ne bi bilo prekletega časopisnega arhiva, v katerem je mogoče črno na belem prebrati, kako je ta obsojeni kriminalec in goreč antikomunist, sedanji nasprotnik Titovih spomenikov in ulic, poimenovanih po pokojnem predsedniku, dihal in pisal v prejšnjem življenju. Od nekdaj pa je ljubil spominske sprevode in na splošno mučenikoslovje, danes hrvaško, včeraj jugoslovansko …

»Sprevod je tih, nem, dostojanstven … v njem hodijo otroci, očetje, matere, starci … žalost je globoka in občutke bi težko izrazili z besedami,« je v tedanjih časopisih recitiral Mladen Pavković, presunjeni udeleženec sprevoda, ki se je vil mimo Titovega groba v Beogradu.

Mučeniški sprevod v Vukovarju ali Beogradu, ni pomembno, vedno je tu grobar, tovariš Pavković, ki bo v neizrazitem slogu, iz katerega je razbrati njegovo omejeno pismenost, pričaral kolektivno ječanje, izgubo in bolečino. Včeraj je bil to »ljubljeni Tito, ki mu ne bomo nikoli nehali izkazovati ljubezni«, danes je to Vukovar, »mesto heroj«, ki mu je posvečen »dostojanstveni spominski sprevod«, zaradi katerega je bila prepovedana Gledališka noč. In natančno ob petnajstih in pet minut se bo ustavilo vse, kar se premika po ulicah. Nemara pa je to prizor iz drugega filma, tistega o smrti »najljubšega sina narodov in narodnosti«? Ni pomembno, bistven je uspeh pobude vodje braniteljev, agitpropovskega omejenca, ki je blizu oblastem in nizkim strastem, partijskega peresa, ki nikoli ne počiva in je tik pred razpadom Jugoslavije napisalo idiotski članek Ohraniti moramo ugled JLA.

Prav tiste armade, ki je samo dve leti pozneje razdejala Vukovar, Hrvati pa vse od takrat leto za letom skupaj s tem partijskim pamfletistom naricajo v »dostojanstvenem spominskem sprevodu«. Tako hlipajoče in patetično podobnem tistemu, v katerem so takrat davno ljudje v Zagrebu množično pospremili vlak s posmrtnimi ostanki »ljubljenega tovariša Tita«. No, vsi ti Pavkovići bi bili zgolj kriminalci in pavlihe, če Hrvaška ne bi imela oblasti, ki temelji na izzivanju ves čas iste mračnjaške skupnosti. Partija je še vedno enako totalitarna, sprevodi so še vedno enako »dostojanstveni«, le zastava je nekje vmes ostala brez zvezde.