Brezno dilem

Janko Lorenci

13. 10. 2017  |  Mladina 41  |  Kolumna

Katalonska vlada je z nekoliko dvoumno razglasitvijo in hkratno zamrznitvijo neodvisnosti hotela preprečiti totalen trk z Madridom. Ta dialoga tudi po tem vnovičnem spravnem predlogu noče sprejeti, a se (še) ni nasilno odzval. Toda napetost bo ostala, razplet pa ni jasen.

Sicer pa je katalonska drama pravo brezno dilem. Pravica Kataloncev do osamosvojitve je nesporna in legitimna, a ujeta v mreže nelegalnosti zaradi določil španske ustave in odločitve ustavnega sodišča. Trenutna dilema vseh dilem pa je: kaj storiti, da se srk dogajanja ne bi končal s katastrofo?

Tok dere prav v to smer – v škodo obeh strani. Kataloniji grozijo ukinitev avtonomije, izredno stanje, notranje razprtije, beg velikih firm, gospodarsko nazadovanje. Vojaška premoč in surova odločnost sta popolnoma na strani Madrida. Pokrajina za enostransko razglasitev neodvisnosti tudi ne more računati na priznanja evropskih držav.

Zaostrovanje pa bo škodilo tudi Madridu in vsej Španiji. Zatrta, ponižana, doslej miroljubna Katalonija lahko postane nova Baskija iz časa terorističnih akcij, trajno žarišče notranjega nemira. Celo omejena državljanska vojna ni izključena.

Krivda za konflikt je predvsem na strani oholega Madrida. Rajoy zaostruje napetost tudi zato, ker misli, da ga konflikt politično krepi, hkrati pa z njim potiska v ozadje druge probleme; Španija je po letu 2008 padla v globoko krizo, iz katere se še ni povsem izmotala. A bistveno je to, da Madrid še naprej klesti katalonsko avtonomijo, manjšo npr. od baskovske, in tako, ki Kataloncev ne priznava kot naroda. Pri tem ima pokrajina dolgo tradicijo samostojnosti ali avtonomije, Španija pa tudi po uvedbi demokracije ostaja unitaristična, centralistična država z močnimi elementi prikritega frankizma v vojski, upravi, policiji in delih desne politike. To postopno spodjedanje katalonske avtonomije je bistveno gonilo zahtev po neodvisnosti. Še pred ducatom let je osamosvojitev podpirala le desetina, zdaj pa približno polovica Kataloncev.

Edina razumna rešitev iz te slepe ulice se zdi trdna avtonomija Katalonije, denimo po zgledu Škotske ali Quebeca. Taka ureditev bi bil kompromis v prid obeh strani. Madrid se bo brez njega znašel v hudih ekonomsko-varnostnih težavah, katalonska politika pa bi morala med drugim imeti pred očmi, da polovica Kataloncev odcepitvi nasprotuje. Madrid bi moral upoštevati tudi, da bi bila trdna avtonomija samo vrnitev v stanje, kakršno je nekoč že bilo.

Katalonski neodvisnosti mednarodni kontekst ni naklonjen. Evropa drsi v nacionalizem, hkrati pa vrvi od katalonskemu vprašanju podobnih težav. Pri tem ostaja, čeprav je stari problem velikih manjšin in narodov, živečih v okviru drugih držav, že doživel dve veliki preurejanji: prvo po katastrofi druge svetovne vojne, ko se je zgodilo nekakšno etnično čiščenje posameznih državnih enot, drugo z razpadom Sovjetske zveze in Jugoslavije. Toda Evropa ostaja polna nerešenih osamosvojitvenih ali avtonomističnih teženj. Vendar diha tako, da je bistveno manj naklonjena posamičnim osamosvojitvam kot takrat, ko se je osamosvojila Slovenija.

Tudi EU hromi strah, da bi z naklonjenostjo Kataloncem odprla Pandorino skrinjico in, že tako razmajana, postala še krhkejša. Ne glede na to ga je komisija v svoji prvi, odločilni reakciji sramotno polomila. Tudi če priznava brezpogojno enotnost Španije, katalonske drame ne bi smela gladko razglasiti za notranjo zadevo Španije že zato, ker se je sama pogosto surovo vmešala v notranje zadeve drugih držav – pomislimo samo na zloglasno trojko. Vsekakor je bila dolžna hkrati s podporo španski enotnosti ostro obsoditi nasilnost Madrida in ponuditi predloge za mirno rešitev spora. Se pravi pogajanja o avtonomiji Katalonije. Z brezpogojno podporo Rajoyu je v kali zatrla začetek dialoga med Barcelono in Madridom. Njeno napako bi lahko vsaj deloma popravil evropski parlament, a to očitno ni mogoče že zaradi prevlade ljudskih strank, ki trdno podpirajo centralno vlado. Sicer pa se zdi, da sedanji Madrid in Barcelona nista sposobna skleniti sporazuma. Morda bo zanj po novih volitvah dovzetnejša nova politika v Madridu in Barceloni, bolj naklonjena resnični federalizaciji Španije. Takrat bi morali drugače ravnati tudi vrhovi EU.

Uradna Slovenija se je slabo odrezala. Navznoter imamo proste roke, saj odcepitvenega problema k sreči nimamo. Imamo pa, podobno kot Katalonija, izkušnje z življenjem v etnično in razvojno neenaki državi. Lahko torej razumemo obe strani. Naše dosedanje reakcije so bile pričakovane. Civilna družba se je nedvoumno postavila na stran katalonske samostojnosti. Ta sfera lahko ravna po svoji vesti. Vlada mora vendarle biti tudi pragmatična in upoštevati vse razsežnosti drame – tudi težave, ki bi z morebitnim priznanjem neodvisnosti nastale za Unijo, Španijo, Katalonce in morda – ne dramatične – za Slovenijo.

Vendar mora ohraniti vsaj minimum načelnosti in spoštovanja lastne zgodovine. Zelo jasno bi torej morala priznati pravico Kataloncev do demokratičnega referendumskega izrekanja, obsoditi državno nasilje in izrecno predlagati pogajanja o avtonomiji. Lahko bi se, kljub španski zavrnitvi Švice, ponudila tudi za posrednika. Že sama taka ponudba pomeni, da po malem daješ prav obema stranema. Če bi to v pravem času storila komisija, bi dogajanje v Španiji umirila. Zakaj ne bi uradna Slovenija vsaj enkrat zaštrlela s pogumom in zgledom, zakaj ne bi bila vsaj enkrat pametnejša od EU in zvestejša naši državni genezi? Še zlasti, če Katalonci omenjajo »slovensko pot« do neodvisnosti.