Podobe iz sanj

Maja Novak

20. 10. 2017  |  Mladina 42  |  Ihta

Dragi bralec, prav mogoče je, da te krace prebiraš v soboto, ko vlada predvolilni molk, ta do državljanov najprijaznejša med političnimi institucijami – človek bi si skoraj želel, da bi bilo več volitev, ker bi bilo potem več predvolilnega molka –, zato ti ne morem svetovati, kateremu od predsedniških kandidatov in kandidatk, če sploh kateremu, nameniti čast, da se bo prihodnjih pet let pačil pred televizijskimi kamerami ter navdihoval peresa dvornih pesnikov, pri nekaterih občilih dvomljivega slovesa tudi novinarji imenovanih. Namesto tega ti bom zaupala, kaj sem sanjala sinoči – stare, z Alzheimerjem poročene ženice to rade počnemo, saj veš.

V neki državi so imeli predsednika in ta je imel dvojnika. Slednji sicer ni bil predsednikov klon, kajti v tem primeru ne bi bil nič boljši, nič pametnejši in nič zaljši od predsednika, pravzaprav prvemu sinu naroda še podoben ni bil – čeprav je bil ta temnolas, je bil dvojnik blondinec, bil je visok, čeprav je bil predsednik dokaj napoleonske postave, in imel je lepe, prodorne modre oči, predsednikovih pa za temnimi sončnimi očali že več let ni nihče uzrl. Vem, dragi bralec, da to sploh ni logično, ampak tako pač gre v sanjah. Potrpi. No, in ta dvojnik je namesto predsednika hodil na zborovanja, sestanke in seje, šolske proslave, polaganja temeljnih kamnov, rojstne dneve stoletnih mamk in podobne družabne dogodke, kjer bi predsednika lahko ustrelili, pravi predsednik pa je medtem v osami svojega bunkerja dremuckal, žrl, pil in se igral z obilnimi ženskimi dojkami, ki so iz bordelov v bunker prihajale s predsedniško limuzino; zaradi vsega naštetega sicer ni postal nič višji, zajetnejši in bolj nagravžen pa gotovo.

A če sem brala Sliko Doriana Graya? Sem, zakaj vprašaš? Tole tu je ja ravno obratno!

No, in v mojih sanjah se je zgodilo, da bi moral predsednik pri priči odločiti o nečem sila pomembnem, kar se je tikalo vodstva države, pa ni bilo mogoče priti do njega (nekaj se je mulil, pa se je zaklenil v kopalnico bunkerja), zato je sila pomembno odločitev sprejel kar predsednikov dvojnik, ki so ga izsledili na podelitvi bralnih značk; in pokazalo se je, da je bila njegova odločitev modra, verjetno modrejša, kot bi bila predsednikova, nobene jedrske vojne ni bilo, niti žice z rezili, niti zmanjšanja proračunskih izdatkov za socialno varnost, vsi so bili zadovoljni, in tako je dvojnik od tedaj poleg tega, da je namesto predsednika nosil glavo naprodaj, to tudi uporabljal in namesto predsednika vodil državo.

Predsednik ni imel nič proti, zlasti po tistem ne, ko so mu v bunker dostavili dva zaboja rožnatega šampanjca.

In tako se je naš dvojnik udeležil nekega državniškega srečanja na vrhu in tam spoznal mično predsednico neke tuje države in med njima se je zaiskrilo; bilo je skorajda tako kot med Borutom Pahorjem in Jadranko Kosor, le da brez Piranskega zaliva. Tako sta se neke zvezdne noči zatekla v osamljeno gorsko kočo (s kaminom) in tam je, tik preden sta prešla k, ahem, stvari, naš dvojnik pogledal mični predsednici globoko v mične oči in dejal: »Em ... nekaj ti moram priznati. V resnici sploh nisem predsednik, temveč njegov dvojnik.« Nič hudega, je rekla izbranka; v resnici sem tudi jaz dvojnica, kajti predsednica moje države je stara in zgubana in ima kljukast nos.

Dragi bralec, v nedeljo ne boš izbiral ne med kloni ne med dvojniki: vsi predsedniški kandidati so v resnici taki, kakršni se nam kažejo, bogu bodi potoženo.

Ko sta se nehala čuditi svoji nenavadni usodi, sta začela raziskovati in pokazalo se je, da ima čisto vsak predsednik čisto vsake države na svetu dvojnika in da niti ene države na svetu ne vodijo politiki, ki so jih izvolili podložniki, temveč svet vodijo dvojniki.

Na tej točki sem se prebudila, zato nimam pojma, kako se zgodba konča. Če bo moj scenarij odkupil Hollywood (tudi slabše je že), se bosta naša dvojnik in dvojnica gotovo vzela (v sončnem juniju in nanju bo rosilo belo cvetje), kaj več od tega pa ne znam povedati. Lepo bi bilo verjeti, da so dvojniki strnili vrste, razkrili prebivalstvu, kaj se v resnici dogaja, izvedli lep puč, po slikovitosti ne nepodoben kateri od epizod Igre prestolov, obrnili nov list in začeli upravljati države, misleč na blaginjo za vse, boljše šolstvo, do bolnikov ne docela sovražno zdravstvo, manj onesnaženo okolje, UTD in več športa v sleherno vas. (Ne, več kulture niti v sanjah ne more biti.) Ampak zakaj neki bi z državnim udarom prevzeli oblast, ko pa so jo že imeli? – tudi politiki pa so bili v svojih bunkerjih, kjer je bilo seksa, drog in narodnozabavne muzike, kolikor ti jih srce poželi, srečni kot polhki v masti.

Sanje pač niso logične.

Dragi bralec, v nedeljo ne boš izbiral ne med kloni ne med dvojniki: vsi predsedniški kandidati so v resnici taki, kakršni se nam kažejo, bogu bodi potoženo – medli, bledi, brez programa, brez možganov, brez hrbtenice in brez karizme ( ja, tudi tisti z delfinčkom, ki gre polovici gnevno razdeljene države tako nepopisno na živce), če ne štejemo kandidatke, ki se je je spričo inteligence, a hkratne ljubezni do trde roke kapitalizma treba bati, in druge, ki je, milo rečeno, blazna. Seveda pa lahko na zadevo pogledamo tudi z ravno nasprotnega zornega kota in domnevamo, da so vsi wannabe predsedniki zgolj kopije, le da je pri tako sivem, razmazanem odtisu skoraj nemogoče reči, kaj naj bi predstavljal izvirnik.

Zato vsekakor pojdi na volitve in obkroži svojega kandidata! (To je dovoljeno reči celo v soboto, kajne? – pravzaprav je pozivanje k volilni udeležbi vrlo dejanje.) Če pa bodo po tem državo vodili drugi, kaj je na tem novega? Saj tudi dosedanji predsednik niti enega funkcionarja niti enega ustavnega sodnika še ni nastavil sam, temveč jih je v imenu »uravnoteženosti« nastavljala politična opcija, diametralno nasprotna njegovi nekdaj deklarirani usmeritvi.