Življenje ni pravično

Maja Novak

6. 10. 2017  |  Mladina 40  |  Ihta

Natanko pred tednom dni, prejšnjega petka, je bila novica dneva izkupiček, ki so ga na dobrodelni dražbi Vala 202 in projekta Botrstvo vrgle superge Luke Dončića, v katerih smo vsi Slovenci kot eden zmagali na evropskem prvenstvu v košarki. Trideset tisoč evrov, kolikor je zanje ponudil najuspešnejši dražitelj, bo brez odbitkov namenjenih otrokom, ki živijo v težkih socialnih razmerah, a si kljub temu zaslužijo negovati svoje športne talente. Strinjam se, da človek ne živi samo od kruha in da smejo tudi reveži tekati za žogo, če jim to polepša dan, kajti poleg za silo polnih želodcev sta pomembna ali še pomembnejša zavest, da nekaj zmoreš, in občutek človeškega dostojanstva. Novica torej spada med tiste, ki jih pri svojem zasebnem predalčkanju uvrščam v rubriko »ko celo ciniki obmolknemo«.

(Mimogrede, zakaj slovenščina pozna samo moško obliko samostalnika cinik? Smo prisrčno naivno prepričani, da ženske ne znajo gristi in zbadati? Znamo, pa kako strupeno! Bom pri priči dokazala ...)

Uspešnost dražbe na prvi pogled potrjuje obče uveljavljeno prepričanje, da smo dobrodelen narod. Poleg tega, da zbiramo zamaške in po novem bojda tudi prazne pločevinke piva (končno bom lahko koristna!), presenetljivo radi razvežemo mošnjiček z gotovino, kadar izvemo, da gre komu za nohte. Naš primer sicer ni ravno tipičen: ko bi zlate, to se pravi rdeče, Dončićeve superge kupil kak posameznik, bi bil posredi značilen primer »prestižne potrošnje« (ta prevod Veblenovega izraza »conspicuous consumption« mi sicer ni najbolj všeč, saj zanemarja, da mora taka potrošnja kot simbol premožnosti in družbene veljave »bosti v oči«), ker pa jih je po posredniku v resnici kupilo podjetje Bauhaus, gre preprosto za reklamo. Ampak v redu, podarjenemu konju ne glej na zobe.

Težava je prej v tem, da smo začeli na dobrodelnost samoumevno zreti kot na nekaj, kar naj nadomesti dajatve »socialne« države. Tu zadnje čase opažamo zanimiv pojav. Samo v preteklem mesecu sem na Facebooku, čeprav prijatelje praviloma izbiram med kolikor toliko pismenimi levičarji, zasledila kak milijon zapisov, ki zahtevajo, da je treba ukiniti (sic!) vse oblike socialnih pomoči, češ da zgolj spodbujajo lenobo. Ko bi za slehernega od teh zapisov prejela 10 centov, bi lahko imela enako »conspicuous« avto kot njihovi avtorji. Hkrati pa marsikateremu od citiranih dušebrižnikov ni težko z gotovino pomagati ljudem v stiski; in to, oprostite, gospoda, ni logično.

Državi ste plačali davke. Država jih je zafračkala za orožje, samopromocijo pred referendumom o drugem tiru in članstvo v organizacijah za raziskovanje rud ter zapravljanje časa, zato ga je zmanjkalo za 40 tisoč Slovencev, ki živijo pod pragom revščine, natančneje, za to, da bi minimalne socialne prejemke zvišala na 385 evrov. Torej vsakič, ko izpolnite, denimo, Karitasovo položnico ali na 1919 pošljete sporočilo, denimo, ZVEZKI5 (za otroke, ki jim starši ne morejo kupiti šolskih potrebščin), plačate vdrugo. »Kdor enkrat da, dvakrat da,« bi se v tem primeru glasil prekrojen slovenski pregovor. Mar ne bi bilo preprosteje, zlasti pa bolj usmiljeno do vašega žepa, ko bi dali samo enkrat – namreč resnično socialni državi, ki bi nato to, kar vam je pobrala, pravično razporedila v obliki socialnih prejemkov ali UTD?

Smo s to ali ono odmevnejšo dobrodelno akcijo kdaj zbirali prispevke za izboljšanje življenja upokojencev?

Ključna beseda pri tem je »pravično«. Kajti dobrodelnost oprostite, ni pravična, darov ne namenja vsem, ki bi jih potrebovali, ali vsaj ne vsem enako; orientira se po medijski, pa tudi siceršnji všečnosti tistih, ki bodo uživali njene sadove. Seveda je najlaže zbirati sredstva za pomoč otrokom. Take lepe, velike, žalostne očke imajo, kot tiste mačke, ki jih je na Facebooku tudi milijon. (Jezus, upam, da me moj maček in moji prijatelji iz mačkoljubne skupine na Facebooku zdaj niso slišali.) Pa za pomoč družinam, navsezadnje smo vsi kdaj imeli kakšno. Hkrati pa po državi od lakote hirajo čete samskih upokojencev; kmalu bodo začeli umirati. Otrok lahko vsaj sanja, da si bo nekega dne z malo sreče in pridnosti ustvaril boljše življenje, tak upokojenec pa sme le ždeti in pozabljen v kakem kotu ponižno čakati na smrt. Pa smo s to ali ono odmevnejšo dobrodelno akcijo kdaj zbirali prispevke za izboljšanje življenja upokojencev? Kolikor se spomnim, prav nikoli. Kako neki bi bilo to videti?! Samo predstavljajte si fotografijo v tem ali onem mediju: grda, stara, zgubana baba, morda z bradavico ali dvema, morda malce umazana, morda malce zapita kot jaz, morda s hudobnim pogledom, kajti oči, ki so se nagledale trpljenja, sčasoma postanejo srepe in trde, spodaj pa napis: Prispevajte! Pomagajte ji! Nak, tako nagravžnega artikla že ne bomo kupili.

Logika dobrodelnosti je enaka logiki marketinga, trudi se, da bi ponujala privlačne proizvode, in tako poleg samskih ženic izvisi še marsikdo. Na primer moj najljubši prodajalec Kraljev ulice Dare, s katerim v Novih Jaršah na moje stroške kdaj popijeva, jaz pivo, on pa »šnopc«. Zelo ga je vesel. Hkrati je logika dobrodelnosti neverjetno podobna logiki, denimo, stanovanjskega sklada. (Verjemite mi, da kot veteranka neuspešnih prošenj za dodelitev socialnega stanovanja vem, o čem govorim – ker nisem ne mlada ne družina, mi očitno sploh ni treba stanovati.) Logika dobrodelnosti se osredotoča na tiste, ki so nam skoraj podobni, samo nekaj denarja jim manjka, čudakov, neprilagojenih in od življenja povoženih pa ne podpira. Pa je res pravično, da si zaradi drugačnosti obsojen na bedo? Je smisel dobrodelnosti res v tem, da perpetuira obče veljavne družbene norme?

Nak, dobrodelnost ne more sama objektivno presojati, kdo si zasluži kak evro pomoči in kdo ne, zato bi morala za socialne primere resnično poskrbeti socialna država – namreč taka brez navednic. UTD, kaj naj rečem drugega?