Grega Repovž

27. 10. 2017  |  Mladina 43  |  Uvodnik

Prekletstvo spomina

V knjigi 'Najlepša leta' Simone de Beauvoir opisuje občutje Francije, pa tudi Evrope, leta 1935. Na kaj se pripravlja Hitler, ni bilo več nobenega dvoma, sploh potem, ko je ponovno uvedel obvezno vojaščino. Tudi zato je Francija – glede na prejšnjo politiko po letu 1917 – presenetljivo podpisala pakt z ZSSR, kar je povzročilo, da so se tudi francoske notranjepolitične razmere nenadoma in močno pomirile. Takole piše de Beauvoirjeva: »Naenkrat se je zrušila pregrada, ki je ločevala malomeščane od socialističnih in komunističnih delavcev. Časopisi vseh ali skoraj vseh barv so začeli objavljati dobronamerne reportaže o Moskvi in mogočni Rdeči armadi. Na okrajnih volitvah so uspehi komunistov pripomogli, da sta se z njimi zbližali dve levičarski stranki. Zdelo se je, da je mir dokončno zagotovljen. Hitler je bil zaverovan v svojo veličino in spustil se je v oboroževalno tekmo, o kateri je večina domnevala, da bo gospodarsko uničila Nemčijo. Ujeta med ZSSR in Francijo ta ni imela nobene možnosti, da bi vojno dobila. To je Hitler vedel in vsakdo je mislil, da pač ne more biti tako nor, da bi izčrpano deželo pognal v brezupno pustolovščino, nemško ljudstvo mu vsekakor ne bi hotelo slediti. Levica se je zato odločila, da bo zmago proslavila z obsežno prireditvijo. Pripravljalni komite je za 14. julij organiziral tako slovesno praznovanje, kakršnega še ni bilo.«

Napačnih ocen Hitlerjevih prihodnjih dejanj je bilo veliko. A ta tako lepo zaobjema neverjetno mirnost in prepričanost Evrope. Kar slavili so. Je bilo upanje tisto, ki je tako zapeljevalo?

Drug čas. Morda je bilo leta 1999 še nekaj povojnega zavedanja, kakšno nevarnost lahko pomenijo nekatere odločitve in prelahkotno dojemanje razmer. Nekdanji nemški zunanji minister Joschka Fischer v svojih memoarih 'Rdeče-zelena leta' opisuje, zakaj je bilo pomembno, da se je Evropa ostro odzvala na takratne povolilne razmere v Avstriji, ko je tam zmagala Svobodnjaška stranka Jörga Haiderja: »V tednih, ki so sledili volitvam, je postalo jasno, da si predsednik krščanskodemokratske stranke in vicekancler Wolfgang Schüssel prizadeva za koalicijo s Haiderjem. To pa je bilo enako nezaslišani kršitvi tabuja v EU, kajti doslej so se predvsem Jacques Chirac in francoski golisti uprli vsaki skušnjavi, da bi vzeli v vlado Le Pena, čeprav bi s tem lahko končali veliko koalicijo s socialisti, imenovano 'cohabitation', toda Jacques Chirac ni bil pripravljen plačati te cene. Takšen razvoj narave Evropske unije ne bi pustil nedotaknjene in bi lahko navrgel vprašanja o njeni trdnosti kot uniji vrednot.« Sledil je konflikt, sicer zanimiv, med evropsko levico in desnico, o načinu ukrepanja zoper Avstrijo. A bistveno je tisto, kar zapiše Fischer v nadaljevanju: »Prav ta spor je pokazal, kako zelo se je Evropa s koncem hladne vojne politično spremenila ter kako res je bila EU zaradi širitve na Vzhod in temeljno spremenjenega zgodovinskega in svetovnopolitičnega okolja potrebna reform.« Že pred tem je šibkost Evrope razkrila namreč vojna v razpadajoči Jugoslaviji.

Evropa se je na Haiderja v avstrijski vladi odzvala, kot se danes na Stracheja ne more. Strache je morda na prvi pogled bolj strašljiv zgolj zato, ker prihaja iz Avstrije – a Stracheji po Evropi so dandanes med drugim v kongresu Evropske ljudske stranke, začenši z Viktorjem Orbanom in Janezom Janšo. Da, opozorilo Joschke Fischerja je bilo umestno takrat in danes: Evropa je unija vrednot. Te vrednote miru, človekovih pravic so danes v drugem, tretjem planu, najprej jih je tja porinila ekonomija, nato pa še strah in strašenje. A dejanskih razmer – te Evrope, v kateri živimo – ne uvidimo. Tako kot jih niso uvideli Francozi leta 1935.

Danes ne slavimo, se pa slepimo, tolažimo. Vsakič znova. Vendar tudi Hitler ni prišel na oblast v enem dnevu. Ne, najprej je iz tabuja prerasel v fenomen, iz fenomena pa je postal nekaj normalnega. Evropski jezik danes je nekaj nezamisljivega leta 1999. Se sploh zavedamo, da je bil padec nedemokratičnega Vzhoda možen le zaradi vrednot? Vrednote miru, demokracije, človekovih pravic so ga scvrle, pokazale na njegovo praznost, lažnost, avtoritarnost.

V današnjem svetu, današnji Evropi pa se zdijo te vrednote le privzdignjene besede. Nimajo teže. Kot da smo pozabili, da pravice in svoboščine niso nikoli izbojevane, da jih je treba ves čas potrjevati, se zanje boriti, spominjati na zmote. In zato nikoli ne postaviš žice, nikoli ne pozabiš, da so begunci ljudje – ker naslednja pozabljena in spregledana vrednota je tista, katere manko bo prizadel tebe.

Pretresljiv je pogled na Srednjo in Vzhodno Evropo, pa tudi na njen Zahod. Kako se je lahko zgodila današnja Španija, kjer ljudi zaradi političnih stališč in dejanj preprosto zaprejo? Avstrija, kjer 60 odstotkov glasuje za protibegunsko politiko? In Velika Britanija, kjer vladajo nacionalisti? Ampak vse se zdi pod nadzorom. Samo še slavnostno praznovanje manjka.