Hologram predsednik(a)

Vlado Miheljak

3. 11. 2017  |  Mladina 44  |  Dva leva

»Težko verjamem, da ste človek, ki se ne zna pregrešiti. Kaj vas vedno znova najlažje premami?
– Na leto se dovolim nagraditi z 1 pico, 2 mcdonaldsoma in 5 kokakolami.

Menda med poletnimi počitnicami celo kadite, pijete alkohol in kavo?
– Ja, tako že 11 let. Kadim blazno rad. Cigareta je verjetno stvar, ki jo najbolj pogrešam. To je ta jeb… disciplina, o kateri sem vam govoril. Ko se bliža konec vsakoletnega kajenja, določim datum. Naslednji dan ne kadim več. Uživam kvečjemu v odrekanju. Nisem pa prepričan, ali sem navadno budalo ali se preprosto hecam sam s sabo.

Omenjali ste celo poživila in uspavalne tablete.
– Ja, kava je zame že poživilo, red bull tudi. V bistvu imata oba kofein, red bull pa še taurin. Uspavalne tablete pa vzamem samo takrat, ko opravim trening pozno v noč in moram potem hitro zaspati. Z njimi nisem zasvojen.«
— Borut Pahor je že leta 2008 v intervjuju za Jano zanikal, da bi bil resno zasvojen z nezdravo hrano, cigaretami, kavo, red bullom in uspavalnimi tabletami

»S Twitterjem poskušam sporočati svoja politična stališča. Z Instagramom poskušam sporočati svoj značaj, dober, slab. S Facebookom komuniciram z mladimi pa tudi starejšimi integrirarno na ta način. ... Na ta način sporočam svojo držo, svoje obnašanje, svoja politična stališča, in prej ali slej se bo moral tudi tega sredstva, ne edinega, poprijeti vsak moderen politik.«
— Borut Pahor je leta 2017 v soočenju na Pop TV dokončno priznal, da je zasvojen s Twitterjem, Instagramom in Facebookom

V času Marxa je še veljalo, da je religija opij za ljudstvo. Danes so religijo nadomestila družbena omrežja in druga sodobna komunikacijska orodja, ki so ujela množice. Tudi predsedniške kandidate. Eni ta orodja zgolj uporabljajo, drugi vanje verjamejo. Se na njih vežejo. In si s tem praviloma škodujejo. Pa naj bo to Trump, Janša ali Pahor. Ta orodja so kot Aladinova svetilka novega časa. Nespretna ali obsesivna uporaba prepogosto nehote spusti na plano hudobnega duha. Če bi Trumpu in Janši zaklenili dostop do teh orodij, bi si nakopala manj problemov. A če bi ga prepovedali Pahorju, ne bi znal in zmogel več živeti. Upodabljanje in množično deljenje samoiluzije je njegov način življenja. In zato ima Pahor prav, ko zanika Šarčeve očitke, da je človek in politik preteklosti. Pahor je politik iz prihodnosti, ki se je po nesreči in po pomoti znašel v sedanjosti. Je nekakšen hologram podobe, vrnjene iz prihodnosti v sedanjost. Obratno kot hologramske podobe vračajo pokojnega Michaela Jacksona, Elvisa Presleyja ali denimo Franka Zappo in še koga na oder sedanjosti. No, vsekakor pa pomeni pripisovanje nekakšnega čudežnega, kvalitativnega preskoka v kampanji zaradi novih tehnologij zgolj nategovanje. Leta 2011, ko so nove komunikacijske tehnologije že krepko osvajale svet politike, je premočno zmagal Zoran Janković, ki še elementarno računalniško opismenjen ni bil.

A kakorkoli. Pred vsakimi »praznimi«, nevsebinskimi volitvami se nam vsili v spomin izjemna »volilna« epizoda iz osme sezone kultnih Simpsonov (Treehouse of Horror VII: http://pixa. club/en/the-simpsons/season-8/epizod-1-treehouse-of-horror-vii), ki je sovpadala s predsedniško kampanjo in volitvami v ZDA leta 1996, ko sta se pomerila Bob Dole in Bill Clinton. V fabuli Homerja ugrabita zunajzemeljski bitji Kodos in Kang ter ga zaslišujeta, kaj se trenutno dogaja v deželi. Omamljen jima je razkril, da so pred durmi volitve, zato sta naredila peklenski načrt ter ugrabila še kandidata Dola in Clintona, ju vtaknila v nekakšne replikantske epruvete, prevzela njuni podobi ter se namesto njiju odpravila v predsedniško tekmo. In od tistega trenutka je bilo vse drugače. Namesto ostrega in umazanega političnega spopada sta nastopala nekonfliktno, se držala za roke (»izmenjujeva si kemijo«), si v Pahorjevem slogu vzajemno delila lepljive komplimente in spodbujala volivce, naj volijo kateregakoli od njiju. Homerju se je medtem nekako uspelo osvoboditi iz ujetništva ter na odprti sceni predsedniškega soočenja razkrinkati, da sta predsedniška kandidata v resnici vesoljska reptila. Kodosa to ni prav nič zmedlo. Prostodušno je snel masko in šokirani avditorij volivcev nagovoril: »Res sva zunajzemeljski bitji. Toda kaj lahko storite? ... Enega od naju boste na koncu morali izvoliti«. In to je ključni problem ne le ameriških volitev v dvostrankarskem sistemu, ampak tudi naših volitev. V tokratni predsedniški tekmi bolj kot kadarkoli prej. Vseeno, ali vam je všeč bolj Pahor ali Šarec. Kogarkoli bomo izvolili, bomo na koncu dobili isto.

Tudi prvo soočenje pred drugim krogom na POP TV tega dejstva ni spremenilo. Tekma se je sicer odprla in razvnela. Kandidata sta se malo otipavala, bila malo zajedljiva. Sicer je bil ofenzivnejši Šarec, a razlike niso bile politične, ampak slogovne. Pač, eden je Kodos, drugi je Kang. Voditelj v glavnem ni odprl resne vsebinske debate, kandidata pa sta se tudi zadrževala na ravni dovtipov. Po moji oceni je sicer izzivalec aktualnega predsednika gladko premagal, pravzaprav je Pahor bolj izgubil kot Šarec zmagal, a to ni volivcem pomagalo pri izbiri. Pahor ima in bo v naslednjih rundah imel težave, ker je njegov defenzivni, nekonfliktni model učinkovit le, dokler lahko v množici kandidatov ostaja na ravni kratkih splošnih in všečnih krilatic, takoj ko je treba preiti na raven utemeljevanja, pa deluje nesuvereno, mestoma nebogljeno. A ima srečo, ker ga izzivalec ne provocira na spornih političnih stališčih, ker jih v glavnem tudi sam nima artikuliranih, voditelji medijskih soočenj pa razen najsplošnejših vprašanj o političnih zaledjih in morebiti odnosu do zdravstva ne zastavljajo vsebinskih političnih vprašanj. O beguncih in azilantih, o priznanju Katalonije, o priznanju Palestine, o Kurdih, o Icanu in slovenskem sramotnem nepodpisu pogodbe o prepovedi jedrskega orožja, o družinski zakonodaji, o ...

Torej Kodos ali Kang? V vsakem primeru nam bo po 12. novembru 2017 spet predsedoval nekakšen zunajzemeljski reptil.