Nekoč, danes

Janko Lorenci

3. 11. 2017  |  Mladina 44  |  Kolumna

Nekoč davno, na začetku in sredi sedemdesetih let, so bili svinčeni časi. Razlika med njimi in demokratičnimi časi je v tem, da lahko danes, če nisi oportunist, napišeš vse, pa se ne spremeni nič ali zelo malo, takrat pa nisi smel napisati skoraj nič, kar je presegalo socialistično dogmatiko. Čisto svinčeni časi to niso bili, sicer se ne bi mogli preliti v osvobajajoča osemdeseta leta. Nekatere stvari spijo, so potlačene, vendar ne mrtve. Za ta speči potencial so tudi takrat skrbeli nekakšni vmesni ljudje – dovolj pokorni dogmam, da so preživeli ali celo uspevali, a vendarle delujoči malo drugače.

En tak človek je bil Mitja Gorjup, mlad partijski kader. Na takratno Delo je kot novi glavni urednik treščil leta 1971. Treščil zato, ker je v kolektivu zbudil splošno negodovanje, a se je kmalu interno uveljavil in začel časopis odpirati, malo, vendar dovolj, da so nanj postali pozorni v Jugoslaviji in tujini, za katero je bila Jugoslavija takrat pomembna država. Potem je Gorjup leta 1977 nenadoma umrl in ostal v kolektivu zapisan kot nekoliko nejasna legenda. Ob 40-letnici njegove smrti se je Anton Rupnik, mož z najmočnejšim glasom v srednji Evropi, domislil, da bi se nekdanji Delovi novinarji poklonili Gorjupovemu spominu, in tako je prejšnji petek v Kanal ob Soči, kjer se je Gorjup rodil in kjer je umrl, odpeljal poln avtobus plešastih, sivih in pobarvanih novinarskih glav, ki so nato obujale take in drugačne zgodbe o Gorjupu. Zgodbe o njem, o sebi in o takratnem času. Jaz sem bil tiho in to malo popravljam zdaj.

Z Gorjupom sem imel, mlad novinarski vajenec, malo neposrednih stikov. A trije ostajajo v spominu. Nič velikega ni bilo, toda najbrž so me pomagali formirati.

Prvi stik. Gorjup me pokliče k sebi in reče, da me bodo odpustili, če bo šlo tako naprej. Ni rekel ravno odpustili (ljudi takrat niso odpuščali, saj je bil socializem), toda bilo je resno, zame dramatično opozorilo. Pač posledica tega, da sem takrat po mestni kroniki, kriminalu in reportaži (novinarje so načrtno vodili po različnih rubrikah) nekako prilezel v elitno zunanjo. In tam otrpnil. Deloma zaradi novinarskih veličin (Janez Stanič, Andrej Novak ...) okoli sebe, deloma zaradi nevednosti, malo tudi zato, ker smo živeli živahno obnovinarsko življenje (popivali, z olajševalno okoliščino nenehnih debat o novinarstvu). Na preizkusu ste, mladenič, je rekel Gorjup, nič starejši od mene. Tako so me za en mesec poslali v Tanzanijo, Somalijo in Etiopijo, takrat varne in neuvrščene dežele, vse z obveznim jugoslovanskim veleposlaništvom. Potoval sem, se potil, trudil in pisal nekakšne polreportaže. Doma, v mili domovini, me Gorjup znova pokliče k sebi, me gleda, molči – rad je dramatiziral – reče: Kar dobro je bilo. Opravili ste popravni izpit, mladenič. Odlebdel sem v mehurčku olajšanja in sreče.

Drugi stik. Doletela me je redka čast, da napišem uvodnik za Sobotno prilogo. Takrat je bila ta še velikega formata, enaka kot preostali časopis (pomanjšal sem jo, veliko kasneje, sam, ko sem bil njen urednik, in še danes nisem povsem prepričan, ali sem ravnal prav), in uvodnik je moral biti dolg kakih pet tipkanih – cel roman. Za pisanje so mi odmerili skoraj ves teden, razkošje za današnje mrzlične čase. Nato pet dni mučenja, vtikanja vedno novih listov papirja v bikast pisalni stroj, noči slabega spanja. Bil je moj prvi uvodnik, neuvrščenost je bila sveta stvar in še vedno so bili svinčeni časi.

Oddam pet tipkanih in potem alarm – Gorjup me pokliče k sebi. V obveznem puliju in modno kratkem suknjiču sedi za mizo, pred sabo ima uvodnik. V redu je, reče, ampak kaj bova naredila s koncem? In potem nekaj najkoristnejših minut v mojem poklicnem življenju. Opraviti imam s hitrejšimi možgani in spretnejšim jezikom, a imam najbrž nedogmatično prav in naposled se dokopljeva do nekakšnega kompromisa, do tiste njegove priljubljene »pahljače«, ki se počasi širi in pelje stvari po drobcih naprej. Lahko bi me odrezal z enim gladkim ne, a je raje debatiral in me v glavnem prepričal. Vendar je nekaj mojega ostalo. Kompromisi so svoboda za dva.

Trideset let pozneje, v demokraciji, me je eden njegovih naslednikov, Jančič, klavrn politični nastavljenec, grobo cenzuriral. To poosebljenje izrojenega novinarstva nacionalna TV danes, v demokraciji, redno vabi pred kamero. Novinarji ubijajo novinarstvo.

Tretji stik. Čisto navaden dan, potem vest, da je Gorjup nenadoma umrl. Miro Poč, razgledan, ciničen urednik, joče, kolektiv zmedeno tava sem in tja, čudno tiho je. To je moj tretji, morda najmočnejši stik z Gorjupom. Nič metafizičnega ni, samo obupen občutek izgube, izgubljenosti, pogrešanja. Takrat in v naslednjih dneh doumem, kaj je avtoriteta. Občutek neavtoritet, tebe, mene, njega, da na neki širši ali ožji ravni obstaja človek, ki ima seveda napake, saj je človek, a scela dobro krmari stvari, človek, ki mu lahko zaupaš, po katerem se lahko malo orientiraš, ki ti zbuja občutek nekakšne elementarne varnosti in predvidljivosti in ti omogoča, da se, čeprav v njegovi senci, ki je lahko kdaj nevarno posesivna, razvijaš, daš nekaj nase.

Z Gorjupom je ena taka avtoriteta umrla. Štirideset let pozneje živimo v novih svinčenih časih, časih regljave, brezzobe, strahovito neizrabljene in zlorabljene demokracije, v imenu katere neomajno lomasti neoliberalizem, podobno, kot je v svinčenih časih številka ena dozdevno neomajno lomastil dogmatični socializem. Živimo v času neavtoritet, času, ki nastavke avtoritet sistematično ubija, času umetnih avtoritet in času, ki čaka na nove avtoritete.