Grega Repovž

17. 11. 2017  |  Mladina 46  |  Uvodnik

Šleva

V nedavnem intervjuju, objavljenem tudi v Mladini, je francoski predsednik Emmanuel Macron v kratkem odstavku povedal zelo preprost recept za ravnanje s skrajno desnimi strankami, kot je slovenska SDS: »Obstajajo trije mogoči odzivi. Lahko se pretvarjamo, kot da jih sploh ni, in se izogibamo vsem političnim pobudam iz strahu, da bi si z njimi nakopali na vrat te stranke. V Franciji se je to večkrat zgodilo in videli smo, da ta rešitev ne deluje. Ljudje, ki vas pravzaprav podpirajo, se nato v govorih vaše stranke ne najdejo več. Desnim strankam s tem zagotavljamo vedno večje občinstvo. Druga možnost je, da tem skrajnim desnim strankam očarani sledimo. Tretja možnost pa je, da jasno povemo, da je skrajna desnica naša dejanska sovražnica, in se začnemo boriti proti njej. Ne bodite plahi pred temi ljudmi.«

Kakšen človek moraš biti, da odločitev vlade, da bo pomagala nekemu beguncu, ki se z nečloveškimi napori, vsak dan premagujoč obup, trudi, da bi rešil svojo družino iz Sirije, tako zlorabiš? Ker za to gre, Vinko Gorenak, Janez Janša in Branko Grims. Ahmad Šami je oče petih otrok, sin je obstal v Turčiji, najstarejša hči je z možem v Nemčiji, begunka, tako kot oče. A v Siriji so še njegova žena in tri hčere, najmlajša je stara 11, najstarejša pa 17 let. Ko bo slednja dopolnila 18 let, ji oče ne bo mogel več pomagati, ker je združitev mogoča le, ko so osebe mladoletne, pozneje se družina ne more več združiti.

Kako nečloveški moraš biti, da tega ne razumeš? Oziroma – kako neizmerno preračunljiv moraš biti? Kako te ni sram govoriti, da Šami, ki prejema od države 18 (!) evrov na mesec, stane državo 50.000 evrov na leto? Kako lahko Janša, ki podatke pozna, javno napiše: »Kako lahko nekdo (in z njim tisti, ki so prisegli, da bodo delali za blaginjo Slovenije) terja od slovenskega delavca in upokojenca, da prispevata mesečno zanj 2000 €, če sama ne dobita na mesec niti pol toliko?« Kakšnih 2000 evrov? Za koga?

A naj bo po Janševo. Pa najdimo koga, za katerega država res prispeva 2000 evrov – in ki ta denar dobiva samo zato, ker je neki politik tako hotel.

Pogledati je treba samo v družbo Plinovodi, del državnega Geoplina, kjer je zaposlena hči Janeza Janše. Saj razumemo, oče je hčeri pomagal, a na račun države. Hči predsednika vlade Nika Janša in sin predsednika poslanske skupine SDS Tadej Tanko – tudi zanj so poskrbeli – sta dobila službo v državni družbi Plinovodi, čeprav pogojev nista izpolnjevala. Njune plače so mnogo višje od 2000 evrov na mesec. To je prvi primer.

Drugi primer. Kako se že financira evropski parlament? Pač, financirajo ga države. Posredno, prek evropskega proračuna. Vsak zaposleni v evropskem parlamentu dobiva veliko več kot 2000 evrov plače. Kako bi že rekel Janša: »Kako lahko nekdo (in z njim tisti, ki so prisegli, da bodo delali za blaginjo Slovenije) terja od slovenskega delavca in upokojenca, da prispevata mesečno zanj 2000 €, če sama ne dobita na mesec niti pol toliko?« Pač to od njiju terja Janša. A ne govorimo o hčeri Niki, ampak o njegovem sinu Žanu. Zaposlenem v evropskem parlamentu na mestu svetovalca poslancu SDS Milanu Zveru in poslanki SDS Romani Tomc. Kljub pravilu, naj se v evropskem parlamentu ne zaposlujejo sorodniki in naj se poslanci izogibajo nepotizmu.

In vendar to še ni vse. Zapišimo še tretjič, kar pravi Janša: »Kako lahko nekdo (in z njim tisti, ki so prisegli, da bodo delali za blaginjo Slovenije) terja od slovenskega delavca in upokojenca, da prispevata mesečno zanj 2000 €, če sama ne dobita na mesec niti pol toliko?« Pač, to od njiju terja Janša. Tudi za partnerico Janševega sina Žana. Tudi ona je zaposlena kot svetovalka Tomčeve.

Janši, temu moralistu, je pač dejansko vseeno, kam gre državni denar in kako je racionalna država. Vseeno mu je tudi za delavca in upokojenca – kako zlahka jima je rezal pokojnine in socialno varnost leta 2012, medtem ko je urejal državne službe za svoje otroke. In prav tako mu je vseeno za Šamija. Dejansko verjetno ni rasist, je samo tako grozljivo pokvarjen, da ve, da bo s to akcijo in ustavno pritožbo zoper Cerarja spet razvnel najnižje strasti. Samo to ga zanima.

In to naj bi bil resen politik? Takim ljudem smo ponavadi rekli reva, šleva. Kaj si drugega misliti o politiku, ki si ne upa s konkurenti spopasti na terenu politike in programov, ampak je vse, kar zmore, nizkoten populizem na hrbtu nekega obupanega očeta, ki poskuša iz Sirije rešiti svojo družino? 

Vrnimo se Macronu. Da, lahko se izogibamo vsem političnim pobudam iz strahu, da bi si z njimi nakopali na vrat te stranke, pravi. Miro Cerar je storil prav to. A Macron ima prav. To ne deluje.