Grega Repovž

10. 11. 2017  |  Mladina 45  |  Uvodnik

In kakšna bo naslednja vlada?

Stota obletnica oktobrske revolucije je dobra priložnost – za opomin. Da je spreminjanje družbe lahko le proces. Seveda si v državljanski jezi vsi kdaj zaželimo, da bi bilo mogoče izpeljati hitro menjavo sistemov, da bi z enim zamahom uredili vse, da bi bilo jutri že drugače.

Doslej se to sicer še ni izšlo kot nekaj dobrega. Leta 1917 so boljševiki dejansko oblast le »pobrali s ceste«, vse jim je bilo na razpolago. Pa se je vseeno izšlo slabo. Podobno so komunisti oblast »pobrali s ceste« v vzhodni Evropi po drugi svetovni vojni, ker je bila pač takratna demokracija v teh državah šibka, korumpirana, izrojena – pa se je njihova oblast temu navkljub sprevrgla v totalitarizem.

Je družbe torej mogoče spreminjati brez prevratov? Brez dvoma. Navsezadnje je Slovenija sama dokaz, da je mogoče: prehod iz komunizma in enopartijske ureditve v kapitalizem in demokracijo nam je uspelo izpeljati brez neumnih pogromov in čistk, zakoni so se spreminjali počasi in pretežno z razmislekom. A neumnosti, ki še danes vlečejo državo navzdol, je bilo kljub temu ogromno: od privatizacije, ki je desetletno akumulacijo prenesla predvsem v avtomobile in drugo potrošno blago, do rabot malih politikov, ki se niso mogli upreti denarcem in so si na primer začeli polniti žepe s prodajo orožja. Seveda sta to le dva primera – vendar sta že ta dva opomin, kako zlahka zavoziš tako tvorbo, kot je država. Nismo je sicer zavozili, smo jo pa s takšnimi neumnostmi globoko zaznamovali.

Toda volitve v državni zbor so tako rekoč že tu: do njih manjka le pol leta. To pa je prekleto kratek čas – od prvega kroga volitev predsednika republike je na primer minilo že tri tedne. Smo na tem, da se bomo čez pol leta ponovno čudili ponudbi, ki jo bodo pripravile politične stranke, in morebiti kmalu zatem tudi slabi volilni udeležbi.

Kaj je temeljna težava slovenske politike, ki vpliva tudi na volilno udeležbo? Da ni spoštovana. Da ni verodostojna. Da je politika kot poklic zaznamovana, zasramovana, zato se ji ljudje kot priložnosti za poklicno in družbeno angažiranost vse bolj izogibajo. To je zelo slabo. Za to seveda obstajajo utemeljeni razlogi, doživeli smo resne politične polome. A marsikdaj je bila politiki kot poklicu narejena tudi krivica. Obsodba politike je vedno hitra in tudi pri zelo kompleksnih problemih politikom ne daje možnosti za obrazložitev položaja. Pri čemer gre vseeno za vodenje sistemov, ki presegajo povprečen največji sistem, s katerim se v življenju sreča slehernik.

Enako resen problem so pričakovanja volivcev: politika je zgolj politika in njen domet je omejen, njena hitrost pa še zlasti – v našem primeru z demokracijo. Če ljudje že znamo realno oceniti lastne možnosti napredka, od politike pričakujemo, da bo zmogla več in hitreje, pri čemer pa ji sistem – še dobro – postavlja omejitve, da bi ne postala svojeglava in nevarna. Kljub temu se to zgodi, varovalke pogosto odpovedo. Pričakujemo, da bodo »novi« ugasnili luč, in ko jo bodo spet prižgali, bo vse drugače. Od začetka gradnje do vselitve v hišo v povprečju traja dve leti, a vseeno naj bi politika veliko večje težave reševala hitreje. Ne, to je mogoče le v prevratih, toda kaj ko zgodovina nakazuje, da hitrorokci naredijo več škode kot koristi. Tudi pri nas. Spomniti se velja samo opacupa zakonov Janševih vlad. Marsikateri sistem te države se nikoli več ni pobral, pa je od prve Janševe vlade minilo že več kot devet let.

Drugi problem je seveda, da nenehne menjave politikov – poslancev, ministrov, politične kaste – niso le dobre. Zadnji mandat je to zelo nazorno pokazal. Tri leta je potrebovala poslanska dvorana – šlo je za najradikalnejšo menjavo poslancev v sodobni Sloveniji –, da je postala približno spodoben parlament. Se bo vsaka sestava učila toliko časa? Tudi vladni kabinet šele zadnje leto deluje suvereno – pri čemer ne govorimo o tem, ali se z njim in njegovimi potezami strinjamo. Toda šele zdaj »novi« res poznajo sisteme, ki jih upravljajo.

Po menjavi vlade leta 2014 je Slovenija ostala neoliberalna, ne več tako grobo, pa vendar. Stranka modernega centra je sicer danes neprimerno manj neoliberalna, kot je bila v prvih letih mandata – a razlog je predvsem v pridobljenem znanju in izkušnjah. Neoliberalno je namreč tako privlačno, ker navidezno ponuja otipljive učinke v kratkem času – dejansko pa prinaša še otipljivejše negativne učinke na dolgi in že srednji rok. Dober primer je prodaja državnega premoženja: vlada seveda vidi novčiče, ki se znajdejo v državni blagajni, in prenos odgovornosti na tretjega, rešitev se zdi tako blizu. A kaj ko vedno znova udari nazaj z vso silo, kot je na primer pri Mercatorju.

Izkušnje s predsedniških volitev so jasne in sveže. Čas za ugotavljanje, kakšna naj bo družba in kdo danes te vrednote res zagovarja, je že prišel. Danes velja začeti spraševati stranke, s kom bi najraje sestavile koalicijo in kateri so njihovi glavni trije cilji do leta 2022. Ker kar bo zamujeno v prihodnjih mesecih, bo mogoče popravljati šele takrat.