Pahor 2.0

Vlado Miheljak

17. 11. 2017  |  Mladina 46  |  Dva leva

»Po ocenah aktualnega predsednika republike Boruta Pahorja, ki se poteguje za vnovičen mandat, bo v nedeljo izid tesen. Če bo zmagal, bo to prvič po 20 letih pomenilo, da je prepričal ljudi s svojo politiko, ne s tem, da je protikandidat, je dejal in napovedal, da se bo v prihodnjem mandatu oglasil večkrat, tako kot to želijo ljudje.«
— Kljub temu da je še pred drugim krogom volitev Borut Pahor zagrozil, da se bo poslej več oglašal, so ga volivci ponovno izvolili za predsednika (STA, 10. 11. 2017)

»Predsednik republike Borut Pahor ob današnjem dogajanju v zvezi s sirskim beguncem Ahmadom Šamijem opozarja, da so o tej zadevi pravnomočno odločila sodišča, odločitve sodišč pa je treba spoštovati. Če se bodo pristojni odločili drugače, pa mora biti utemeljitev take odločitve zelo prepričljiva, da ne ustvarja precedenčnega primera, je dodal.«
— Novoizvoljeni predsednik Pahor je izpolnil obljubo in dvignil glas proti človekovim pravicam in človekovemu dostojanstvu (STA, 14. 11. 2017)

Ko je Pahor tik pred volitvami izjavil, da se bo v primeru ponovne izvolitve več oglašal in izražal stališča do javnih vprašanj, sem v družbi prijateljev rekel: Da to le ne bi bilo res! Če pa je že res, da bi se to čim manj opazilo. A upanje je bilo prazno in kratkotrajno. Pahor je mož beseda in se je oglasil. Natančno tako, kot je bilo pričakovati. Brez kančka sočutja, občutka za stisko ljudi, z odsotno moralno odgovornostjo. Pač neasertivno blebetanje, kakršnega smo pri aktualnem in prihodnjem predsedniku sicer vajeni. A dokler govori o svojih domotožjih, dobrih in slabih dnevih, prehranjevalnih razvadah ali tudi če govori o prebavi, stolici, pretiranem potenju ... je vse še O.K. Ko pa je začel dajati politične ocene, ocene, ki pritičejo njegovemu ustavnemu položaju in vlogi, je nastal problem. V zvezi z nesrečnim beguncem Ahmadom Šamijem država in njen pravni red nista bila ogrožena. Ogrožen je bil brezpravni begunec. In (tudi) na račun njegovega simpatičnega imidža in tako rekoč šolskega primera dobro integriranega begunca, ki svojo usodo v novem okolju rešuje proaktivno, se je zganila javnost. Politika, ki računa na glasove tistega dela javnosti, ki premore vsaj nekoliko več sočutja in zmožnosti vživljanja, morda pa tudi občutka za temeljne človekove pravice, ni imela druge izbire, kot da nastopi v bran brezpravnemu beguncu proti državi, ki jo sama pooseblja. Res precedenčni primer. Še zlasti, ker sočutnost in občutek za človeka in njegove elementarne pravice nista prevladujoči lastnosti koalicije in predsednika vlade Cerarja. Če bi bili, bi se zganili tudi marca letos, ko je ista država v precej podobni situaciji brezdušno deportirala sirsko-egipčansko družino Korba-Sulejman. Mati je imela resne zdravstvene težave, otrok pa se je povrh še rodil v Sloveniji. Takrat se Cerar ni oglasil, ker se mu (še) ni bilo treba. Sedaj ministrstvo za notranje zadeve sabotira lastno državo, deluje proti njenemu (pristnemu ali zaigranemu) interesu. Po poročanju POP TV »pristojni« (iz vlade in ministrstva?) v torek kar nekaj časa niso bili sposobni ali voljni vzpostaviti kontakta. Popolno razsulo. Če je tako, potem bi morali po najkrajšem možnem postopku deportirati ministrico. Seveda ne na Hrvaško, ampak iz vlade.

In v tej umazani igrici ima ministrstvo za notranje zadeve popolno podporo starega-novega predsednika Pahorja. Pahor se je postavil proti človeku v stiski, proti človeku, ki potrebuje zaščito države pred brezdušno birokracijo. Pričakovano? Pričakovano.

A Pahor je takšen, kot je. Izvolili smo ga v drugo in tu ni kaj relativizirati. Res, da je nagovoril le slabih 22 odstotkov volilnih upravičencev. A tudi če bi tesno zmagal Šarec, bi bilo enako. Problem je v politiki, ki je dopustila, da je prišlo do takšne depolitizacije funkcije. Pahor pač ni zgolj populist, ki deluje kontra sistemu, ampak je nastopil z blagoslovom in podporo SD in DeSUS. Slednji pa si odgovornost delita še z drugimi parlamentarnimi strankami, ki so poslale v tekmo marginalne kandidate brez najmanjše možnosti za uspeh in brez zmožnosti politične artikulacije. Ali, kar je še huje, kandidata, kandidatke sploh niso imeli, kot je to v primeru parlamentarne stranke Levica. Še najbolj »politična« kandidatka je bila Ljudmila Novak, ne glede na to, koliko se z njeno politiko in nazori strinjamo.

In tako smo dobili tekmo, ki je kar klicala k volilni abstinenci. Zakaj pa bi se morali odločati med Pahorjem in Šarcem? Ni šlo za spopad, soočenje dveh političnih konceptov, kot denimo pred kratkim v Avstriji. Tam sta se soočila nacionalistični populist Hofer in svetovljan Van der Bellen. Dva svetova, dva politična koncepta, različna kot noč in dan. Pri nas je šlo kvečjemu za spopad med Hoferjem in Lidlom – dvema različnima blagovnima znamkama s skoraj identično ponudbo. In ni šlo zgolj za depolitizacijo in promoviranje apolitičnosti predsedniških kandidatov. Šlo je za pravo demonstracijo antipolitike. Kot da se nesistemska kandidata borita proti establišmentu. Ne zgolj s populizmom, ampak z neposrednim protipolitičnim nagovarjanjem. Priznati pa je treba, da je bil v tem uspešnejši Pahor, ki sicer pooseblja ta isti politični establišment. Mož, ki je bil še kot študent v (manjšinski) prorežimski frakciji študentske organizacije takrat sicer že uporne ZSMS, kasneje že pri šestindvajsetih letih najmlajši član centralnega komiteja ZKS, pa še kasneje predsednik stranke, predsednik parlamenta, predsednik vlade ...

... In ne nazadnje amaterski igralec, ki je (sicer tesno) premagal profesionalnega.