Kam, Unija?

Janko Lorenci

17. 11. 2017  |  Mladina 46  |  Kolumna

EU je od velike krize leta 2008 v nenehnih težavah. Krizo je za silo prebolela, tudi vrhunca begunske krize in populističnega vala sta za zdaj mimo. A vrsta procesov govori, da pod površino nevarno brbota. Poglejmo.

Razvojne razlike med članicami se večajo. Članice so vedno bolj neenake (to na svoji grbi čuti Slovenija, na primer glede NLB). Bohoti se nacionalizem. Unija se ne zna dokopati do znosne in enotne begunske politike. Še naprej slepo sledi Ameriki in zato bolj čuti pritisk terorizma in migracij. Za osamosvojitvene težnje v posameznih članicah je gluha in slepa, namesto da bi nastopila kot mediator. Na svojem obrobju tolerira polavtokratske režime, v središču pa v marsičem drsi proti stališčem skrajne desnice. Itd.

Taka množica procesov ne more ostati brez posledic. V igri je – v doglednem času – vsaj pet scenarijev.

Ena: vsa Unija se bolj poveže, dobi več skupnih politik, postane bolj federalna. To je najmanj verjeten scenarij. Dve: članice se izrecno dogovorijo o devoluciji – rahljanju in decentralizaciji Unije. Tudi to je skoraj zanemarljiva možnost, ki pa se v praksi zaradi samovolje posameznih članic in precejšnje nemoči komisije po malem že uresničuje. Tri: nagel razkroj ali celo razpad EU. To je skrajna, najnevarnejša, a vsaj v kratkem nerealna možnost. Evrofobični populistični pohod je začasno ustavljen, celo brexit ni sprožil plazu izstopov, ampak prej deluje streznjujoče. Štiri: formalni nastanek Unije dveh hitrosti. Ta varianta je dokaj realna, morda tik pred vrati in izjemno tvegana, saj bi lahko bila uvod v nevarno nadaljevanje. Celina bi se na novo razdelila, njeno obrobje bi bilo še bolj dovzetno za avtoritarne skušnjave, deloma pa bi lahko znova prišlo pod ruski vpliv. Ideali enakosti, solidarnosti in skupnega razvoja celine bi bili pokopani, mir bi bil znova resno ogrožen. Mednarodni vpliv razdeljene Unije bi bil še manjši, škodljiva odvisnost od Amerike še večja. Skupina prve hitrosti bi postala kolektivni hegemon, male članice, sprejete vanjo (neskrita želja uradne Slovenije), pa bi izgubile sleherno samostojnost. To je za razpadom EU najbrž druga najslabša možnost. In še peti scenarij: status quo se nadaljuje, EU še naprej postopno peša.

Nobeden od teh scenarijev ne zbuja optimizma, to pa pomeni, da je Unija v slabem stanju. Obstaja vendarle tudi kak dober razplet? Kako do njega?

To iskanje je tesno povezano s ključnim vprašanjem: kakšen tip družbe hočemo? Sedanji je tak, da se bodo slabi procesi neizbežno nadaljevali. Pečat mu daje v zadnjih desetletjih dozoreli neoliberalni kapitalizem, skupni imenovalec večine slabih gibanj. Na nacionalni ravni spodbuja odmiranje socialne države, neenakost, boj vseh proti vsem, nedemokratičnost. V vodilni članici EU, Nemčiji, ima zgornja tisočinka prebivalstva v lasti 17, zgornja desetina pa 64 odstotkov celotnega premoženja. Podobno je drugje po Evropi. V politiki ta fevdalna neenakost širi prostor za prodor populistov in skrajne desnice, oboji jezdijo na upravičenem nezadovoljstvu večine z nastajajočo oligarhično ureditvijo. Zanjo je najbolj (a nikakor edina) kriva desna in leva sredinska politika, ki še obvladuje politično prizorišče, a se je podredila interesom kapitala. Lahko bi, na primer, pri priči ukinila davčne oaze, a za to nima politične volje. V prilagajanju skrajni desnici pa poleg socialnosti postopoma izgublja še liberalnost.

Taka politika ne more rešiti družbene krize, ki poraja evrokrizo. Ne morejo je niti populisti in skrajna desnica, saj ponujajo predvsem evroskepso, ksenofobijo in trdo roko. Alternativna levica, ki edina problematizira sistem, njegovo neoliberalnost, pa se za zdaj praviloma ne zna prebiti v bližino oblasti. K temu izdatno pripomorejo druge »elite« in glavni tok medijev. Tako volivci ostajajo brez resne izbire in tavajo: vztrajno iščejo nove obraze, podlegajo skrajnežem, počasi zapuščajo tradicionalne stranke ali se družbeno odklopijo. Družba pa je vedno bolj kaotična, surova in konfliktna.

Z nacionalnih ravni se vsa ta gmota neizbežno seli na raven celotne Unije. Neizbežna posledica tega prenosa: vedno večja neenakost, prerivanje, nesolidarnost med članicami. Unija je pač povečana replika svojih članic. Osnovna družbena ureditev je rak, ki jo najeda od znotraj. Pomagajo ga širiti neoliberalno usmerjene skupne ustanove, zlasti komisija.

EU tako ostaja bolna in ranljiva. Ta čas ni videti ne voditeljev ne procesov, ki bi lahko skupnost zdravo preuredili, čeprav se razmere, primerne za to (široko nezadovoljstvo itd.), krepijo. Razvoj dogajanja je nepredvidljiv, vse ostaja odprto. Nova kriza, podobna tisti iz leta 2008 (prej ali slej bo prišla), bi verjetno sesula krhko ravnotežje in omogočila tudi najslabše scenarije. Nestabilnost večajo še mešane zunanje-notranje grožnje (Trump, migracije, terorizem, pritisk načetega okolja).

Če bi EU razpadla, je morda ne bi bilo mogoče sestaviti na novo. Tudi zato je še vedno dragocena celo v sedanji napol moribundni obliki. Pomembno je vztrajati pri njenih idealih. Bledo, a še najrealnejše upanje za njeno morda boljšo prihodnost je v tem, da vzdrži toliko časa, da se v posameznih članicah morebiti lotijo resnega odpravljanja neoliberalizma in sprožijo plaz posnemanja. Ne pozabimo, da je bil kapitalizem pred desetletji manj surov, da neoliberalizem že tolče v svoje meje, da je nezadovoljstvo množic globoko in da zgodovina ni enosmerni proces. Skratka, bitka za dostojno preživetje EU je predvsem bitka za ponovno počlovečenje njene družbene ureditve.