Velika srečna družina

N'toko

24. 11. 2017  |  Mladina 47  |  Žive meje

Veliko politikov je že trdilo, da bodo združili narod. Je sploh bila kakšna volilna kampanja, ki ni obljubljala »konca razdorov med Slovenci«? To nenehno klicanje k složnosti, enotnosti in spravi je stalnica našega političnega prostora že od samega rojstva države. »Zakaj se moramo bratje prepirati med sabo?« »Zakaj ne moremo premagati starih zamer in iti skupnim zmagam naproti?« A bolj ko se poudarja enotnost naroda, bolj se ta izmika, bitke med družbenimi skupinami pa so iz leta v leto videti bolj fanatične. Sosedje so še vedno sprti zaradi meja, delavci še vedno nezadovoljni s tem, kar jim ponujajo šefi, podjetniki še vedno tekmujejo za dobičke, stranke so še vedno ujete v interesne boje, domobranci in partizani si še vedno niso odpustili pobojev. Če boste vprašali ljudi, vam bo seveda vsak povedal, da si želi sprave in miru, nihče pa ne zna prav dobro razložiti, kako mu bo dejstvo, da ima z nasprotnikom podobno zveneče ime, pomagalo rešiti konkreten konflikt.

O čem točno torej govorijo politiki, ko hočejo poenotiti Slovence? Si bomo pogledali v oči in v magičnem trenutku nacionalnega razodetja pozabili na vojne zločine naših dedkov, si premislili glede političnih prepričanj in se vsi včlanili v isto stranko ter spoznali, da so spori o plačah, službah, stanovanjih, penzijah in zdravstvu nepotrebni? Bolj ko se poglabljamo v konkretne probleme, bolj vidimo, da ne obstaja neko čarobno mazilo z imenom »slovenstvo«, ki bi odpravilo razlike med nami. Nasprotno, »slovenstvo« je abstraktna ideja, s katero politiki po navadi prekrijejo realne družbene konflikte, ki jih ne morejo in ne znajo razrešiti. Ali kot je v nedavnem intervjuju za Mladino na temo sprave zadela dr. Irena Šumi: »To je glavna težava naše sprave: namesto konkretnih žrtev in nosilcev travme sprava objokuje ideološko slovenstvo.« Kot da je nekoč živel enoten in srečen slovenski narod, ki se je skregal zaradi neke neumnosti in še danes kuha zamero.

Jedro zablode je dobro prikazano v arhitekturi nedavno postavljenega spomenika sprave na Kongresnem trgu: dva stebra, ki ju povezuje skupni temelj. Ideja za tem je, da smo Slovenci na površju morda sprti med seboj, toda pod površjem nas povezuje skupna nacionalna pripadnost, naša slovenska kri. Opraviti imamo z idejo naroda kot velike družine, ki ima skupno biološko vez – tako močno povezavo, da bi morala pretehtati vse razlike. Če bi želeli biti realistični, pa bi morali spomenik obrniti na glavo: v temelju smo namreč družba, ki jo ločujejo razredne delitve in najrazličnejše hierarhije, na površju pa nas želijo poenotiti z nekim abstraktnim pojmom »slovenske krvi« – karkoli že to je. Kot se je izrazila dr. Šumijeva: »Dejanske napetosti v družbi so strukturne narave, ki pa jih želi krvna ideologija zastreti ... Najbridkejša ironija pa je, da slovenski psevdobiološki nacionalizem dandanes Slovence definira tako, kot so jih nacisti. Ta rasistična neumnost o Slovencih, ki da so nekakšna krvna žlahta, je potem v ideologiji sprave nadgrajena še z moralko o odpuščanju.«

Treba je torej stopiti korak nazaj in sprejeti dejstvo, da nikoli ni bilo enotne srečne družine Slovencev. Bilo je le revno kmečko prebivalstvo z različnih koncev sveta, ki je na nekem ozemlju uporabilo kulturne/verske/etnične in druge elemente, da se je organiziralo za skupno stvar. »Avstro-Ogrska ni bila ječa narodov, temveč zacementirana kamra socialnih slojev, ki ni hotela opustiti svoje fevdalne strukture moči, slovensko govoreči ljudje pa so bili v njej na socialnem dnu. Bili so kmetje oziroma eden od kmečkih razredov, ki jim je uspelo s pomočjo redkih izobražencev doseči vizijo o avtonomiji, o nekakšni politični emancipaciji, na podlagi nemškega nacionalističnega vzorca.« Za uresničitev interesov nižjega sloja je bilo torej te ljudi najlažje organizirati okoli njihovega skupnega jezika in navad.

Na srečo nam zgodovina ponuja boljše poti do napredka – za začetek politiko, ki bo na terenu povezovala delavce, revne in izključene družbene skupine.

A če je koncept naroda lahko v nekih okoliščinah uporabljen za osvobajanje ljudi, ga v naslednji točki lahko uporabijo tudi oblasti za njihovo zatiranje. Nacionalna država je vse prej kot velika srečna družina in znotraj novo nastale enote se hitro izrišejo razmerja moči, ki na naša resnična življenja vplivajo bolj kot pa »krvne vezi«. Nekdo, ki je bil lastnik zemljišč, je morda imel več skupnega z nemškim fevdalcem kot s slovenskim kmetom. Lastnik tovarne si je želel povsem drugačno ureditev kot delavci v njej. Čisto vseeno je, kateri jezik so govorili in kako so se pisali njihovi očetje. Toda če je država utemeljena na krvi in smo vsi ljudje s podobnimi priimki bratje in sestre, se revni ne smejo več pritoževati nad izkoriščanjem. Bogati jim govorijo: »Zdaj smo vsi v skupnem čolnu, bodimo enotni!« Narod tako preneha biti enota, ki bi pomagala ljudem graditi moč proti zatiralcem, ampak postane koncept, ki ga oblasti uporabijo za vladanje. Tako je prišlo do točke, ko se lahko nižji sloji povezujejo le še z izločevanjem tistih z »napačno krvjo« – tako da znotraj svojih vrst iščejo nove in nove tujce.

Odgovor na vprašanje »Kdaj se bomo Slovenci poenotili?« je torej preprost: Nikoli. Lahko se za kratke trenutke med košarkarskimi tekmami prepustimo iluziji, da smo nekakšna velika družina, a če je »slovenstvo« tisto, okoli česar ljudje gradimo prihodnost, bo ta vedno ohranjala neenakosti, krivice in izključevanja, ki so v družbi prisotne danes. Na srečo nam zgodovina ponuja tudi boljše poti do družbenega napredka – za začetek potrebujemo politiko, ki bo na terenu povezovala delavce, revne in izključene družbene skupine. Šele ko bodo imeli ti kaj moči, se lahko začnemo pogovarjati, s kom se poenotiti in s kom ne.