Križ čez domovino

Janko Lorenci

8. 12. 2017  |  Mladina 49  |  Kolumna

Vsako leto se iz Slovenije izseli nekaj tisoč slovenskih državljanov več, kot se jih vanjo vrne. Vendar se prebivalstvo zaradi priseljevanja tujih državljanov ne zmanjšuje. Velika večina izseljencev konča v Avstriji, Nemčiji, Angliji in Švici, skoraj vsi priseljenci pa prihajajo iz nekdanje Jugoslavije. Za tem stoji železna logika migracij: prebivalstva se pretakajo iz manj razvitih držav v bolj razvite, iz revnih v bogatejše. Slovenija torej ostaja privlačna za ljudi iz nekdanje skupne države, a manj privlačna za lastne državljane.

Odseljujejo se dokaj izobraženi državljani, izobrazba priseljencev pa je v glavnem nizka. Znanje torej odteka. Za odseljene se življenje večinoma vsaj gmotno izboljša, za Slovenijo pa je to slabo. Države se ta vprašanja živo tičejo, vendar ne premore razumne migracijske politike. Nič na primer ne naredimo za pridobivanje t. i. talentov.

Izselitev je pogosto dokončni izstop iz naše družbe, izraz obupa nad lastno domovino. Zato je dobro pogledati, zakaj je izseljevanje razmeroma visoko in očitno že stalnica.

Na prvem mestu so ekonomski dejavniki – pomanjkanje služb ali nizki dohodki. Oboje najbolj ogroža stare in mlade. Med skupinama nastaja medgeneracijska napetost. Nekateri mladi se ogroženosti rešijo z izselitvijo, starejši pa ostajajo prikovani tu, saj v tujini zanje ni zanimanja.

Manj otipljiv, a realen izselitveni razlog je družbena zlovolja, sicer ne samo naša posebnost. Proti koncu socializma smo čutili podobno nezadovoljstvo in negotovost, a verjeli, da se lahko rešimo v kapitalizem in demokracijo. Zdaj je večidel izgubljeno tudi zaupanje v novi sistem, elite so skoraj osovražene, ekološki strahovi naraščajo. Nekdanja »socialistična« zlovolja se ponavlja v novi kapitalistični posodi in lahko povzroči, da se izseljevanje zlepa ne bo ustavilo, tudi če bo gospodarska rast postala koristna za večino ljudi. Kruh ni vse.

Dejstvo je tudi, da se mlajše generacije zdaj veliko laže odločajo za začasno ali trajno izselitev. Glede tega je zlasti po letu 2012 nastal pravi sociokulturni prelom. Te generacije po malem čutijo Unijo kot svoj teren, na katerem bodo dobro sprejete (kar je deloma iluzija). Če se ta nova odprtost poveže z manjšo navezanostjo na Slovenijo, je izselitev toliko lažja. Tej pripadnosti, navezanosti lahko rečemo tudi patriotizem, ta pa ni povsem eterična oziroma od rojstva privzgajana, ampak tudi racionalna, utilitaristična kategorija. Državljani upravičeno pričakujejo, da bodo od osnovne skupnosti, do katere imajo različne obveznosti, nekaj tudi imeli – predvsem varnost v vseh njenih razsežnostih. Tudi patriotizem je po malem daj-dam. Če so nezadovoljni, če ne zaupajo ustanovam, občutijo sistem kot krivičen ... in če vse to traja dalj časa, se pripadnost domovini, državi prej ali slej zmanjša. Ljudje laže odkorakajo s trebuhom za kruhom ali za drugimi ambicijami.

Odhajajo, kot rečeno, predvsem v razvito EU. A ta EU daje izseljencem po eni strani zatočišče, po drugi pa jih posredno sili v izseljevanje. Komisija in drugi vrhovi Unije v vse članice izvažajo neoliberalizem (ki med drugim veča pogubno neenakost), jih silijo v privatizacijo, zategovanje pasu po nemško itd. To dela te družbe konfliktne, nemirne, zlovoljne. Hkrati so članice vedno bolj neenakopravne. V nečimrno-plašni Sloveniji si nikakor nočemo priznati, da stara EU novejše članice z delno izjemo Poljske pogosto obravnava kot drugorazredne prišleke (mi to čutimo npr. pri NLB). Zlasti na svoj vzhod vedno bolj pozablja (od tod načrti o EU dveh hitrosti) in ga potiska na razvojno periferijo – zato pa vse več tamkajšnjih ljudi sili v center Unije. To velja tudi za Slovenijo. To seveda ne pomeni, da ni glavna krivda za izseljevanje tu, kjer že lep čas gojimo svoje anomalije, med njimi avtohtono vrsto neoliberalne miselnosti in prakse. Eno in drugo slabi pripadnost lastni državi, občutek varnosti itd. In ljudje se izseljujejo.

Tako se nevarno bližamo začaranemu krogu. Nekaj izseljevanja bo vedno, tudi če bi bila Slovenija idealna država. A res uplahnilo bo šele, ko (če) bomo razviti približno tako kot bogatejši sosedi in razvita Evropa. Toda če je izseljevanje močno, se preprosto ne moremo res razviti – razvoj so izobraženi, angažirani, ambiciozni tu živeči ljudje. Zdaj je izseljevanje zaradi številnosti, mladosti, boljše izobrazbe in večje ambicioznosti izseljenih verjetno blizu kritične meje. Če bo na primer izbruhnila nova gospodarska kriza, bo to mejo prestopilo.

Izrazito odtekanje prebivalstva je v osnovi izraz splošne slabe razvitosti in spada v družino pojavov, ki manjšajo naše potenciale – na primer neumna razprodaja, slabo financiranje znanosti, šolstva, zdravstva, športa, dopuščanje prevelike neenakosti, neverodostojnost politike itd. Zato izseljevanja ni mogoče učinkovito zdraviti s posamičnimi ukrepi, ampak z razumnim celovitim razvojem, ki mu lahko damo mnoga imena – prava kombinacija solidarnosti in tekmovalnosti, resen odnos do demokracije in večje družbene pravičnosti itd.

Tako gledano se samo od sebe vsiljuje vprašanje, ali se Slovenija vzpenja, stagnira, nazaduje. To je zelo odprto vprašanje. Izseljevanje gotovo ne govori v prid vzpona. Iztrgani podatki, na primer dobrodošla rast BDP, so lahko hudo zavajajoči. Ta rast je navsezadnje blagodejna le, če koristi celotnemu prebivalstvu. Če ne, je z njo enako kot s standardno lažjo bogatih, ki trdijo, da je njihovo bogatenje tudi bogatenje skupnosti in navadnih ljudi. Praviloma ni.