Jezdeci apokalipse

Vlado Miheljak

15. 12. 2017  |  Mladina 50  |  Dva leva

»V Turčiji se je danes začelo sojenje skupini univerzitetnih profesorjev, ki so obtoženi kaznivih dejanj, povezanih s terorizmom, ker so podpisali peticijo za mir na pretežno kurdskem jugovzhodu države. Peticija, ki jo je podpisalo več kot 1120 turških in tujih akademikov, je nastala januarja 2016 in pozivala h končanju vojaškega posredovanja proti kurdskim upornikom, ki se je začelo pol leta pred tem. ... Proti prvim desetim podpisnikom, profesorjem z istanbulske univerze in univerze Galatasaray, se je danes začelo sojenje na sodišču v Istanbulu, kamor so prišli tudi diplomati iz evropskih držav ...«
— Naših diplomatov ni bilo med opazovalci sojenja (STA, 5. 12. 2017)

»Na slovesnosti v Oslu so danes podelili Nobelovo nagrado za mir, ki jo je letos prejela Mednarodna kampanja za jedrsko razoroževanje Ican.
Ican je Nobelovo nagrado prejel za ‘prizadevanja za osveščanje o katastrofalnih humanitarnih posledicah uporabe jedrskega orožja’. Kampanjo s sedežem v Ženevi sestavlja skupnost nevladnih organizacij iz okoli sto držav. ... Pomembno zmago je dosegla julija, ko so Združeni narodi sprejeli nov sporazum o prepovedi jedrskega orožja.
Slovesnosti, ki tradicionalno poteka ob obletnici smrti Alfreda Nobela, so se med drugim udeležili norveški kralj Harald in kraljica Sonja, norveška premierka Erna Solberg, ni pa bilo veleposlanikov jedrskih sil ZDA, Velike Britanije in Francije.«
— Tudi Mira Cerarja ni bilo na podelitvi (10. 12. 2017)

»Mednarodna skupnost kaže zaskrbljenost nad namero ameriškega predsednika Donalda Trumpa o prestavitvi ameriškega veleposlaništva v Izraelu iz Tel Aviva v Jeruzalem, s čimer bi slednjega priznal za izraelsko prestolnico.«
— Predsednik Pahor doslej ni izrazil zaskrbljenosti (STA, 6. 12. 2017)

Z izgubo suverenosti je tako kot z izgubo nedolžnosti. Ko jo enkrat izgubiš, ti je noben trud in nobena instanca več ne vrneta. Še ustavno sodišče, ki barabam podeljuje status poštenjakov, ne. Pač, kreposti za nazaj ni mogoče uveljavljati. Slovenija je malo po malo, korak za korakom postala banana republika. Ni se začelo s to vlado in to koalicijo, a sta ti dve ta njen položaj dokončno utrdili. In če obstajajo temeljne razlike (idealtipsko) med dvema političnima orientacijama glede številnih vprašanj, glede zunanjepolitičnega in mednarodnega položaja ni nobene. To je najtemnejša plat realizacije »tisočletnih sanj«. No, pravzaprav razlika je. Eni so nesuvereni iz prepričanja, drugi iz strahu. A kakorkoli, prav vseeno, kdo je na oblasti. Nihče nima volje ali korajže, da bi denimo na glas povedal, da je predsednik Trump bebec. Da je naš strateški partner v zvezi Nato in mednarodni politiki nevaren psihopat. Dolgo je veljalo, da so zahodni zavezniki nekritični do slabih ali še slabših ameriških predsednikov in njihovih administracij. Dokler ni prišel Trump, ki je bil korak čez. Tako zelo čez, da je celo najzvestejša zaveznica, Združeno kraljestvo, začela sistematično obračati Trumpovi Ameriki hrbet. Nobena pravila diplomatske uglajenosti ne veljajo več. To se je še zlasti videlo ob zadnji Trumpovi norosti. Namreč, ob razglasitvi namere o premestitvi ameriškega veleposlaništva v Izraelu v Jeruzalem; torej ob faktičnem priznanju Jeruzalema za prestolnico Izraela. Odnos do te Trumpove odločitve ni test zavezništva, ampak test (politične) inteligentnosti in moralnosti. In Slovenija s sedanjim političnim vodstvom pade na obeh izpitih, iz inteligentnosti in moralnosti.

Potem ko je Cerarjeva vlada ob nastopu mandata skušala pobegniti od vprašanja priznanja z odložitvijo do, kot je rekla, konca leta, bo tudi letos pod vladno praznično smrekico manjkalo darilo za Palestino. No, Erjavec, ki je najbolj politično premeten in z veseljem odpira teme, za katere ve, da jih koalicija ne bo sprejela, in tudi on ne bo zaostril vprašanja koalicijskega partnerstva, je sicer povedal, da so se na koordinaciji koalicije dogovorili, da ministrstvo »pripravi informacijo za vlado za prihodnji teden, in potem bodo sprejeli nadaljnje odločitve glede nadaljnjih korakov v zvezi s priznanjem Palestine«. Ne le da nadaljnji koraki niso definirani in izmerjeni in da se ne ve, koliko časa se bo še korakalo, niti v katero smer, tudi ključni partner SMC to dejanje relativizira kot prednovoletno norčijo. Namreč, po tem sestanku koalicije je vodja poslanske skupine SMC Simona Kustec Lipicer povedala, da seveda podpirajo priznanje Palestine. Vendar? »... vendar morajo biti tudi okoliščine ustrezno pripravljene za ta korak.« Se pravi, da je slovensko vprašanje Palestine tam, kjer je bilo leta 2015. Ni sicer znano, kaj je k temu manevru (ne)priznanja rekel Miro Cerar, a lahko bi uporabil isto latovščino, kot jo je pri odtegnitvi podpore Mednarodni kampanji za jedrsko razoroževanje (ICAN), le ime naslovnika naj spremeni: »Slovenija se je že prej pridružila zahtevam po priznanju Palestine – naša vlada to zelo podpira in to podpiram tudi sam. To je nekaj, kar ves čas zagovarjamo, in tako bomo tudi nadaljevali.« Vendar? »... vendar ne na način, ki je pač mogoče populistično všečen, ne more pa imeti nekih realnih posledic. Prav tako se moramo zavedati tudi svoje vloge v EU in Natu, v vseh zvezah, kjer moramo ravnati odgovorno in premišljeno.«

Premier Cerar, vlada, koalicija, predsednik Pahor ob vseh strateških mednarodnih temah modro molčijo ali se previdno sprenevedajo.

Miro Cerar je živi spomenik slovenske nemoralne politike.