15. 12. 2017 | Mladina 50 | Ekonomija
Mojstrovo izročilo
Ekonomska logika in pragmatizem sta večna in univerzalna sopotnika ekonomske zgodovine
Leto 2017 se izteka z vrsto nenavadnih obletnic. Zaznamuje ga desetletnica kultnega iPada, stota obletnica oktobrske revolucije v Rusiji, pa tudi Marijinih prikazovanj v Fatimi. Bolj prozaična sta 150. obletnica izdaje prve knjige Marxovega Kapitala in 200. obletnica Ricardovih Principov politične ekonomije in obdavčenja. Marx velja za idejnega nosilca socializma, Ricardo ob Smithu za najvplivnejšega očeta globalnega kapitalizma. Ricardo je danes zagotovo daleč najvplivnejši in najbolj citirani klasični ekonomist. Ostal je samosvoja figura. Še danes velja za ekonomsko najbolj pronicljivega britanskega poslovneža in parlamentarca, uglednega ekonomista brez akademskega položaja, najbogatejšega ekonomskega teoretika vseh časov. Dovolj, da si zasluži našo pozornost in poklon.
Ricardo (1772–1823) je bil tretji od sedemnajstih otrok ortodoksne judovske družine, pri štirinajstih je bil že pomočnik očeta, borznega posrednika, pri enaindvajsetih pa je že samostojno opravljal posle. V času napoleonskih vojn je Velika Britanija opustila zlati standard, državni dolg je dosegel 200 odstotkov BDP-ja, bohotila se je inflacija, cvetele so borzne špekulacije. Ricardo je bil eden tistih, ki je dobro zadel silovit nihaj državnih obveznic ob nepričakovani zmagi Wellingtona pri Waterlooju leta 1815. To mu je prineslo veliko bogastvo in politični vpliv.
Ricarda so k teoretskemu delu spodbudile Smithove ideje iz Bogastva narodov. V svojem prvencu je razkril visoke stroške depreciacije funta zaradi izrazito ekspanzivne monetarne politike (1810), sledile so analize inflacije, proračunskih primanjkljajev in presežnega zadolževanja, carin in mednarodne trgovine, plač in rent. Ni bilo praktičnega področja tedanje britanske politično-ekonomske scene, ki se ga ne bi dotaknil. Toda hkrati je v svojih Principih (1817) prvič oblikoval povsem abstraktno deduktivno teoretsko formalizacijo ekonomske vede. Ricardo, poslovnež in politik, je postal največja teoretska avtoriteta angleške klasične politične ekonomije.
Njegov teoretski realizem sta častila J. S. Mill in tudi Marshall, mnogi neoklasiki pa zavračali (Jevons). Marx naj bi veljal za heglianiziranega Ricarda, toda pri Keynesu je v nemilosti zaradi spregleda vloge efektivnega povpraševanja. Schumpeter ga ignorira, Sraffa pa povzdigne. Ob neoricardianizmu in cambriških kontroverzah rastejo najvplivnejše teoretske usmeritve sodobnega časa. Nobelovec Samuelson je Ricardov teorem relativnih konkurenčnih prednosti razglasil za kronski dokaz družboslovne rigoroznosti ekonomije (1995). Letos so v ZDA podelili prestižno Clarkovo nagrado (AEA) ekonomistu D. Donaldsonu za analizo aktualizacije Ricardovih idej (2012, 2015). Keynes je imel prav. Ricardova prevlada v Angliji in drugod je primerljiva z vladavino španske inkvizicije v Španiji.
Še huje, Ricardova dediščina očitno doživlja novo renesanso. Trump širi ideologijo ekonomskega nacionalizma in protekcionizma, Ricardo velja za preroka koristi mednarodne svobodne trgovine. Ekonomisti so desetletja govorili zgolj o alokacijski učinkovitosti virov, danes je neenakost osrednja tema sporne globalizacije. Ricardo je problem »razredne delitve« postavil v središče svoje politične ekonomije. V sedanjem uravnoteženju ekonomike ponudbe in povpraševanja, fiskalne ekvivalence in zadolževanja leži bistvo razvojne ekonomike. Ricardo razume gospodarski razvoj kot skupno moralno odgovornost tržnega gospodarstva.
Težava sodobne interpretacije Ricarda tiči v siromaštvu metaforičnega dojemanja in nesposobnosti abstrahiranja. Vzemimo tri primere. V teoriji relativnih primerjalnih prednosti s slovitim primerom Anglije in Portugalske, proizvodnje platna in vina, izvemo, da v mednarodni trgovini zaradi proizvodne specializacije vsi pridobijo. Rešitev je navidezno trivialna. Angleži naj proizvajajo platno, Portugalci vino. Te izbire ne določa absolutna, temveč relativna produktivnost, manj ekonomski dejavniki kot oportunitetni stroški, pomembnejša od konkurenčnosti je optimalizacija povezanosti in soodvisnost. Najbolje je na to »ricardijansko dilemo« pred desetletji odgovoril John Lennon. Ringo Star ni bil niti najboljši bobnar na svetu niti ni pri tem prekašal Lennona. Za Beatle pa je bilo bolje, da je Ringo bobnal, Lennon pa pisal pesmi in pel, vsak je vpet v svoje, zato »band« deluje dobro in nima konkurence. Ricardova logika je univerzalna, v ekonomiji vsakdanjega življenja ali bilancah podjetij in držav.
Ricardijanska ekvivalenca, razvita sicer v sodobni Barrovi interpretaciji, posega v osrčje sedanje obsedenosti z dolžniško ekonomijo. Proračunske primanjkljaje lahko pokrivamo z javnim dolgom ali obdavčitvijo. Izbira je odvisna od ocene ali tega, kako ocenjujemo sedanje ali prihodnje obdavčitve, ali državne obveznice razumemo kot naložbe ali prihranke. Učinek fiskalne politike je zato lahko nevtralen, v recesiji zato monetarna politika izpodriva fiskalno. Ves kvas fiskalnih pravil sedanje EU se drenja znotraj teh dilem. Podobno velja za teorijo delitve, ki jo Ricardo povezuje s teorijo produkcije. Raven plač mora zadoščati za preživetje delavskih družin, ne glede na njihovo višino pa je ključno relativno razmerje do dobičkov in rent. V tržni ekonomiji so delavci zaradi Turgotove teorije o padajoči produktivnosti zemljišč in Malthusove o naraščanju prebivalstva obsojeni na revščino. Trg dela določa njihov položaj, če bi zvišali mezde, bi podjetniki zaposlene zamenjali s stroji, ker bi se znižali dobički. To je Hayek preprosto imenoval »Ricardov učinek«, ki danes zaznamuje osrčje sindikalnega boja.
Ricardova vitalnost izvira iz večne aktualnosti njegovih ekonomskih spoznanj. Ekonomska logika in pragmatizem sta večna in univerzalna sopotnika ekonomske zgodovine. Ricardo je velik mojster, njegovo starano vino še vedno kroji ekonomsko platno naše prihodnosti.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.