Za boljšo kakovost življenja

dr. Bogomir Kovač

22. 12. 2017  |  Mladina 51  |  Ekonomija

Evropa je po mnenju mnogih najbolj želeni prostor za življenje in delo ljudi. Toda sreča in zadovoljstvo nista sorazmerna z bogastvom in razvitostjo, pomembna je njuna objektivna porazdelitev, pa tudi subjektivna občutja. Ali dobre pol milijarde Evropejcev med 28 članicami dejansko misli in občuti, da živi v globalnem zemeljskem raju? Zakaj potem velik del prebivalstva motijo neenakost in izključenost, negotovost in ogroženost, čemu vzpon populizma, iskanje novih odrešujočih evropskih alternativ? Očitno razprave o blaginji in sreči bolj želijo graditi percepcijo realnosti kot pa jo spremeniti. Lažne dileme torej, za kvazi odločanje.

Evropska raziskava o kakovosti življenja (EQLS, 2016/2017) je edinstvena štiriletna študija, četrta po vrsti od leta 2003/2004. Letošnja obsega analizo mnenj državljanov vseh članic EU, pa tudi petih drugih kandidatk, vključno s Turčijo, 37.000 ljudi iz 33 držav. Posega na povezana področja kakovosti življenja, meri objektivna institucionalna razmerja in subjektivna občutja ljudi. Ocene ekonomsko-socialnih razmer so glede na obdobje 2011/2012 povsod višje, čeprav niso enakomerne za vse države in ne veljajo za vse družbene skupine. Večje je zadovoljstvo ljudi z življenjskim standardom, kakovostjo zdravja, materialnim stanjem, hkrati pa ostaja občutek sreče relativno nespremenjen. Ljudje bolj zaupajo nacionalnim institucijam, vključevanje in sodelovanje sta večji, napetosti med revnimi in bogatimi, starimi in mladimi, moškimi in ženskami so manjše. Toda hkrati naraščajo konfliktna razmerja med etničnimi skupinami in verskimi pripadniki, tudi ljudmi različnih spolnih usmerjenosti. Ženske so bolj zadovoljne od moških, mladi so manj kritični od starejših. Ljudi na jugovzhodu EU pestijo ekonomsko-socialne težave, na severozahodu pa politična varnost in migracije.

Toda reči niso tako preproste in enoznačne. Ženske so bolj vpete v neplačana domača opravila, dosegajo nižje plače in igrajo manj pomembne družbene vloge. Starejši so sicer manj zadovoljni s svojim položajem, toda tudi mladi ne zaupajo dolgoročnemu preživetju socialne države. V dveh tretjinah članic EU kritično ocenjujejo dolgoročno vzdržnost pokojninskih sistemov. Slovenija je v skupini šestih držav, kjer je ta pesimizem največji. Zadovoljstvo z načinom življenja v EU ostaja visoko (povprečno 7,1 od 10 točk). Najbolj je narasel na Madžarskem, Estoniji in VB, najbolj je padel v Grčiji, Italiji in Španiji. Manj optimizma za prihodnje generacije najdemo med prebivalci najbogatejših držav, tudi Slovenije, manj razviti pa so glede tega razvojno bolj optimistični. Največ skrbi je glede dolgoročne brezposelnosti, predvsem mladih in starejših, neenakih dohodkov, predvsem žensk, pa tudi zadostnih starostnih prejemkov, predvsem upokojencev. Razlike so torej pomembne, po EQLS 2016/2017 pa niso usodne.

Tri spoznanja so pomembna. Domala deset let po veliki recesiji in globalni krizi se vračata gospodarska rast in socialni napredek, ljudje prvič čutijo potrebni optimizem sprememb, povečuje se njihovo družbeno zaupanje. Drugič, ljudje svojo blaginjo in zadovoljstvo merijo in ocenjujejo glede na javne storitve in sodelovanje, socialno vključenost in ekološko vzdržnost. Njihova zasebna sreča je odvisna od skupnih vrednot, svoj individualni kapital merijo s socialnim. To je torej povsem obrnjen svet glede na uradno neoliberalno agendo EU. Tretje spoznanje je odločilno. Politična agenda EU, merjena z očmi državljanov, mora temeljiti na socialnih dimenzijah, koheziji in konvergenci. Politika razvoja se začenja pri ljudeh, na lokalni ravni in delovnih mestih, od spodaj navzgor. Legitimnost EU določajo javne politike in storitve, srečo ljudem prinašata skupnost in javno dobro.

Vsi si želimo, da bi bili srečni in zadovoljni, četudi ne vemo natančno, kaj to pomeni in kako to izmeriti. Za EU je eno ključnih političnih vprašanj, zakaj so državljani enih članic v povprečju srečnejši od drugih in kaj lahko pri tem storimo. Ekonomisti imamo glede tega nekaj odgovorov, ekonomika sreče prinaša nekaj novih in pomembnih prijemov. Najprej, sreča in zadovoljstvo sta kljub težavam merljivi, čemur so stari utilitaristi nasprotovali. Število raziskav, indikatorjev in indeksov se povečuje. Drugič, vse ekonomske ukrepe in politike združujemo in merimo glede na njihov socialni učinek. Ta v največji meri odloča o naši sreči in zadovoljstvu. In na koncu, izhodiščna subjektivna občutja glede kakovosti življenja lahko usmerjamo glede na objektivne, realne spremembe in politike. Ljudje so srečnejši in bolj zadovoljni, če so glede svojih občutij deležni pozornosti in ukrepov, če imajo opraviti z ekonomiko s človeškim obrazom.

Zato je »ekonomika s srcem« nekaj drugega kot »ekonomika stvari«. Easternov paradoks dokazuje, da sreča ni vedno sorazmerna z materialnim bogastvom, ker štejejo tudi druge vrednote in pričakovanja. Dokumentarec Ekonomija sreče nam to dokazuje na primeru majhne kašmirske državice Ladaki, bližnji Butan že deset let namesto BDP-ja (GNP) svoj razvoj meri in usmerja z bruto domačo srečo (GNH). Slovita študija Sena, Stiglitza in Fitoussija (2009) je standardno metriko BDP-ja in ekonomiko rasti nadomestila z novimi merili in usmeritvami. Od leta 2012 so ta spoznanja del ciljev in priporočenih politik vodilnih mednarodnih in tudi državnih institucij.

V sedemdesetih letih smo prvič spregovorili o mejah rasti, Tobin in Nordhaus sta leta 1972 prvič opredelila »neto ekonomsko blaginjo« brez umazanih delov BDP-ja. Danes imamo širok nabor meril za boljšo kakovost življenja. Ne šteje več sistem, temveč ljudje, namesto materialnega bogastva govorimo o neenakosti, sreči, zadovoljstvu, demografskem in ekološkem preživetju. Manjka samo eno, kako to uresničiti. S politikami in ukrepi »ekonomike srca« namesto prevladujoče »ekonomije kapitala«.