Pasje leto

dr. Bogomir Kovač

5. 1. 2018  |  Mladina 1  |  Ekonomija

Prihajajoče leto 2018 ponuja nekaj novih ekonomskih upanj in hkrati stare politične negotovosti. Četrta industrijska revolucija in robustna globalna gospodarska rast ne prinašata pravih sistemskih sprememb. Obdobje miru in blaginje, integracij in odprtosti zamenjuje svet fragmentarnosti in naraščajočih konfliktov. Vodenje razdrobljenega sveta je vse bolj v rokah avtokratskih režimov in nepredvidljivih voditeljev v ZDA, na Kitajskem, Rusiji ... Svetovni red nezadržno razpada in leto 2018 nas poskuša prepričati, da je to vzdržna nova normala. Politične krize bodo letos krojile usodo morebitnega novega finančnega loma. Tveganja so večja, kot mislimo in si želimo.

Navidezno je leto 2018 ekonomsko neproblematično, globalna rast je robustna in uravnotežena, brez inflacijskih pritiskov. Svetovna gospodarska rast bo nekaj nad 3 odstotki, več kot dve tretjini držav pričakuje hitrejšo rast in višjo zaposlenost kot v letu 2017. Rast v Indiji in na Kitajskem je še vedno 6–8-, v Afriki 3–4-odstotna, toda potencialno rast zavirajo premajhne investicije, nizka rast produktivnosti, upehana mednarodna trgovina. Sloviti milenijski razvojni cilji glede odprave revščine, manjše neenakosti in trajnostne rasti ne bodo doseženi. Še vedno živi skoraj 300 milijonov ljudi v Afriki, Latinski Ameriki in na Karibih v ekstremni revščini, pravih ekonomskih rešitev ni. Politična tveganja revščine so vojne, begunci in migracije. Ta mešanica političnega egoizma bogatih in brezup revnih postaja vse bolj eksplozivna.

Leto 2018 bo zato čas testiranja možnosti vojn, morda tudi prvih pokov. ZDA in Trump potrebujejo pravo vojno za legitimiranje svoje oblasti (Severna Koreja, Iran …), grozi nam trgovinska vojna (med ZDA in Kitajsko, celo EU), zagotovo bomo doživeli finančno (pok kripto valut). Toda v ozadju tičijo tri druge čeri. Letos bomo doživeli pričakovani zasuk v ekonomskih in razvojnih politikah, realna ekonomija je v pasti presežne bančne likvidnosti in zadolženosti, pogoji globalnega varčevanja delujejo vedno bolj destabilizirajoče. Pogoji protikrizne ekonomike so minili, novi koraki pa so protislovni in nevarni.

Prvi obrat je očiten. Monetarna politika se vse bolj umika fiskalni, postaja bolj restriktivna, fiskalna pa ekspanzivna. V ospredju so politike spodbujanja rasti in zaposlenosti, predvsem pa kakovost institucionalnih sprememb na ključnih javnih, finančnih in tržnih podsistemih. Bilance centralnih bank v ZDA, EU in Japonski imajo po podatkih BIS 6200 milijard dolarjev presežne likvidnosti, cene vrednostnih papirjev so zato napihnjene, prežetost realne ekonomije z bančnimi distorzijami je usodna. Stanje je alarmantno. Zaradi presežne monetizacije je Schillerjev indeks (CAPE) dvakrat višji od normale, višji od tistega leta 2007 in 1929, zlom finančnih trgov prihaja, neznani so samo čas, globina in sposobnost absorpcije nove krize. Na kratek rok je tu ključna porazdelitev svetovnega varčevanja, toda Kitajska zdaj ne more odigrati vloge rešiteljice, ker je sama prezadolžena. Svet je po desetih letih finančno ponovno zaciklan, hkrati pa nepripravljen na nov krizni pok. Leto 2018 ponuja torej varljivo spokojnost.

EU je s svojimi protikriznimi improvizacijami na podobni poti. Finančna in ekonomska kriza, protislovja evra, ruska aneksija Krima in problem z migracijami ter begunci, pa volilni pohodi desnih populistov, britanski izstop in nazadnje katalonska kriza so načeli verodostojnost njene zgradbe. Francija je lani z Macronom postala po izboru The Economista najvplivnejša država, iskanje reformnih rešitev bo marca v rokah Merklove in Macrona. Ekonomsko je EU najstabilnejša v zadnjih desetih letih, toda ne tudi politično. Med vedno bolj razcepljenimi članicami severne in južne, zahodne in vzhodne EU bodo reforme težko dobile potrebno soglasje.

Kitajska in ZDA bijejo bitke na več frontah. Trump po letu dni vladanja ostaja neprimerljiva politična kreatura, največja grožnja svetu v letu 2018. Postaja simbol avtokrata, ki demokratično državo podreja svojim poslovnim ciljem in zmedenim pogledom na svet. Podobno vlogo, v drugačnih okoliščinah in veliko manj groteskno, vodita Putin in Ši Džingping. V Rusiji Putina čaka nova volilna zmaga, Ši Džinping po lanskih volitvah utrjuje Kitajsko s trdo roko enostrankarskega državnega kapitalizma. Vsi trije delujejo enako, z vedno več posnemovalci. Vsak postavlja v ospredje ekonomsko pomembnost svoje države, vsak je v vlogi politične žrtve drugih. Američane pesti globalizacija, Kitajce imperialni zahod, Ruse strašljiv vojaški monopol ZDA. EU je lahko katalizator teh delitev, če bi letos zmogla najti lastno sistemsko rešitev. Njen razvojni in institucionalni model bi lahko pomenil vir za Bretton Woods 3.0, novo postkrizno ureditev sveta.

Vse reči letos niso črne in slabe. Dobra ekonomija lahko razbremeni slabe politike, tudi kapitalistična demokracija je znosna, če deluje za revne in ne le bogate. Morda bodo parlamentarne volitve v ZDA zamejile Trumpa, Kitajska, Indija in tudi Rusija pletejo zanimiv svetovni kontrapunkt, morda EU uspe nemogoče z Macronovo vizijo. Športni koktajl zimske olimpijade v Južni Koreji in nogometa v Rusiji bo povezal svet. Nove tehnologije in podjetniške mreže ustvarjajo priložnosti, algoritmi umetne inteligence krojijo drugačen svet, Facebook, Google, Amazon in drugi stopajo pod boljši regulacijski dežnik. Revija Time je razglasila spolno nadlegovanje in njihove žrtve za osebnost leta 2017. Svet žensk bo v letu 2018 lepši in prodornejši, kar je dobro zanje in za nas.

Leto 2018 bo po kitajskem koledarju pasje leto. Pomembni psi bodo očitno lajali drug na drugega, karavana pa bo šla globalnemu kaosu naproti. Konec je postdemokratične iluzije, da jih državljani sveta držimo na verigi. Njihovi boji so zgolj druga stran naše pasje prihodnosti.