Nova obzorja Janševega duha

Vlado Miheljak

12. 1. 2018  |  Mladina 2  |  Dva leva

»Janša je kot zastopnik SDS za zavarovanje posojila zastavil 44-odstotni delež v podjetju Nova obzorja, ki se ukvarja z izdajo strankarskega glasila Demokracija.«
— Janša in SDS sta še enkrat pokazala, da jima smisla za humor res ne manjka

»Bančna uslužbenka: ‘Gospod, s čeki ste šli v nedovoljeno negativno stanje.’ Komitent: ‘Kaj res? Ampak, ni problema. Bom takoj pokril. Saj vam lahko napišem ček, kajne?’«
— Šala iz pionirskih časov drobnega finančnega hazarda državljanov

»Januarja 2003 je Jože Pučnik v 71. letu starosti umrl za posledicami srčne kapi. ... Pučnika so na zadnjo pot pospremili častni oddelek Slovenske vojske in vladna delegacija z zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom na čelu, prisotni pa so bili še številni veljaki iz političnega, kulturnega in znanstvenega sveta.«
— Slovenska tiskovna agencija je napačno izpostavila pravilno dejstvo, da so Pučnika pokopali z vojaškimi častmi. (STA, 26. 2. 2008)

»Ko je umrl oče slovenske države dr. Jože Pučnik, niso dovolili niti častne straže.«
— Janša je v tvitu pravilno izpostavil napačno dejstvo, da Jožeta Pučnika niso pokopali z vojaškimi častmi.

Pa tako lepo se je vse skupaj začelo. Na nacionalki namreč. Ekskluzivni in edini gost v osrednji temi Janez Janša. Voditeljica? No, saj ni kaj ugibati – Rosvita Pesek. Prijazen intervju. Nič tistih zajedljivih vprašanj, podvprašanj, mrcvarjenja, ki jih (tudi na nacionalki) kdaj pa kdaj vidimo in slišimo, ko gre za kakšne druge politike. Teme pa vse po vrsti tiste in takšne, ki prvaku SDS ležijo na duši in bi jih rad skozi svoj pogled predočil javnosti. In tako je tudi bilo. Voditeljica je sicer po službeni dolžnosti nadvse obzirno zastavila vprašanja, a v gosta nikakor ni drezala. Na neodgovorjeno ali polovično odgovorjeno ni vztrajala s podvprašanji. A na koncu je vse pokvarila. Še med gledanjem pogovora sem na glas komentiral: Saj se mu bo opravičila! No, ni se opravičila. A resnici na ljubo, za to ni bilo potrebe.

Denimo, kot specialistka za vprašanje lika in dela dr. Jožeta Pučnika, ni dregnila v Janšo, ko se je ta vključil v Twitter komunikacijo glede pogreba igralca Jerneja Šugmana. Najprej je kranjski lajnar Rastko Tepina tvitnil, da pokopati igralca z vojaškimi častmi pomeni priznanje, da je SLO »umetnost« komunistični agitprop(!?). Nato so se vsuli primitivni komentarji. In med njimi je kraljeval komentar JJ, ki se je preprosto zlagal, da pa »očeta slovenske države«, kar je že sama po sebi problematična oznaka, niso pokopali z vojaškimi častmi. In se, kajpak, debelo zlagal. Kot že tolikokrat prej. Ob tem gnojenju Šugmanovega groba je zanimiva paralela s pravkar umrlim feralovcem Predragom Lucićem, ki so se mu brez podtonov poklonili tudi tisti hrvaški politiki, ki so bili osebno ali po položaju predmet njegove kritike in poroga.

Pač, Janša je politični lažnivec par excellence. Ne vem, ali iskati vzgibe za njegove laži, manipulacije, avtorske kraje v pokvarjenosti ali patoloških motivih. V principu velja, da laž dobi razsežnost patološkega, ko avtor začne v lastno kreacijo verovati. No, kar nekaj razlogov govori v prid domnevi, da JJ verjame v laži in ponaredke, ki jih sam lansira. A to ga ne razbremeni odgovornosti. In naloga medijev je, da to ne le razkrijejo, ampak tudi raziskujejo. Prav zato bi se morala nacionalka, ki ima obvezo do javnosti, navsezadnje tudi zato, ker uporabniki plačujejo obvezno naročnino, vprašati, kakšen motiv je vodil televizijsko hišo v tako obliko »prijaznega intervjuja«, ki je odličen avditorij, da lahko sporni gost, nemoten z zoprnim in zajedljivim novinarskim poseganjem v svoj monolog, pove svojo selektivno verzijo. Tako je lahko mimogrede obračunal s »t. i. opozicijo«, ki ne sledi SDS-ovskemu ludizmu in ne uboga brezprizivnega vodje opozicije.

Predvsem pa je Janša gostovanje v prijateljskem in prijaznem okolju izkoristil, da je pral sledi domnevnega pranja denarja. Ne samo, da je na podlagi do zdaj znanega jasno, da je to posojilo formalno sporno. Tako z vidika transparentnosti kot z vidika regulacije financiranja političnih strank. A ne glede na to, ali so sploh kršili formalne procedure in zakon, je takšno poslovanje politične stranke, ki si prizadeva prevzeti mandat za vodenje države v naslednji legislaturi, nadvse nesprejemljivo. Vnaša namreč občutek mafijskega stila korporativnega upravljanja. Kar je nenavadno in v temelju nesprejemljivo, a z vidika dosedanje prakse stranke SDS, njenega medijskega in poslovnega miniimperija in še zlasti prakse njenega šefa, običajno. Si predstavljate, da spet prevzame vajeti vlade človek, ki laže, ki prepisuje in krade avtorstvo, ki se izmika sodnim postopkom, ki niti sodnih dopisov in pozivov ne sprejema, ki ne plačuje kazni iz pravnomočno izgubljenih tožb, ki ne zna pojasniti izvora svojega premoženja, ki je vpet, milo rečene, v nenavadne klientelistične finančne akrobacije ... Država, ki jo potencialno vodi tak človek, je lahko samo mafijska.

O.K. Takega politika je treba obravnavati z visoko stopnjo novinarske profesionalnosti in brez milosti. Vztrajno, tečno, s ponavljanjem neodgovorjenih ali nezadostno odgovorjenih vprašanj. Ne gre se sprenevedati. Rosvita Pesek tega ni sposobna. Vsaj v odnosu do Janše ne.

A kakorkoli. Če ste v tej mili zimi odložili težke zimske čevlje in debelo bundo, vse to pripravite za naslednjo zimo za primer, če bo spet treba na ulicah zahtevati, da se mafijska politika skida iz vladne palače.