All That Jazz

Vlado Miheljak

19. 1. 2018  |  Mladina 3  |  Dva leva

»Zdelo se mi je nedoumljivo, da se on jezi name. Toda opazila sem, da se podobno nelogično razjezi voznik avtomobila, ki me denimo na križišču skoraj zbije. Besno kriči, maha in me preklinja, mene, peško, ki je imela prednost in jo je on skoraj povozil. To je značilno zlasti za moške voznike: manj prav kot imajo, bolj se raztogotijo. Njihova čustvena logika, če ji lahko tako rečemo, je najbrž preprosta: zaradi tebe se počutim krivega, to me jezi, torej si ti kriva, da sem jezen. Če bi bila tedaj bolj prisebna, da bi to razumela, bi mi morda Kevinov gnev vlil kanček upanja. Tako pa me je zgolj zbegal. Zdelo se mi je tako nepošteno, da je jezen name. ... Torej me je krivil Kevin in krivila sem se sama.«
— L. Shriver: Pogovoriti se morava o Kevinu

»Miheljak je namreč v intervjuju za Mladino, v času, ko je Janša opravljal funkcijo premiera, Janši predlagal, naj si najde kakšen drug poklic in si odpočije za dlje časa. Poleg tega je dejal, da ’če bi Janša v mladosti obiskoval koncerte Pankrtov, ne pa hodil na džezovsko sceno, danes ne bi postal to, kar je, in dodal, da bi najverjetneje s svojo vztrajnostjo in z organizacijskimi sposobnostmi postal uspešen politik, ne pa tudi reprezentant avtoritarne, ljudskopopulistične politike. Če bi nekoč poslušal Pankrte, mu danes ne bi rekli, da je slovenski Putin,’ je še poudaril Miheljak.«
— Nova24 me je obtožila, da sem Janšo po krivici razglasil za ljubitelja džeza (15. 1. 2018)

Janez ni kriv!
— (Grafit na ljubljanski Bleiweisovi cesti)

Vselej, ko se peljem mimo grafita ob Tobačni, me prime, da bi krilatico dosprejal: Janez ni kriv ... tudi ko greši. A kaj, ko socialna vloga moža čez šestdeset ne dovoljuje takšne poniglavosti. Poniglavi so oni drugi. Tisti, ki ga ne le poniglavo, ampak brezglavo branijo in onkraj vseh dvomov vanj verjamejo. K sreči jih ni dovolj, da bi z njimi preoblikoval podobo Slovenije. A tudi malo jih ni. In predvsem so se navzeli Janševe vztrajnosti, neizmerne želje po podtikanjih, manipulacijah. Živijo v paranoidnem svetu. Čutijo se ogrožene, zato sami ogrožajo druge. Čutijo veliko zaroto, zato zarote nenehno kujejo sami. Ves ta Janšev svet se osredišči okoli medijev (klasičnih, elektronskih ter družbenih omrežjih), ki v obrambo resnice posegajo po vsem, tudi po diskvalifikacijah, diskreditacijah, lažeh, lažnih novicah. Pač, če vodijo h končni resnici, so dovoljene tudi laži. A zdi se, da za dosego cilja včasih ni dovolj, da si pokvarjen. Treba je biti tudi rahlo butast. Tako so na spletnem portalu Nova24TV kritično napovedali v okviru FDV-jevskega dogodka Proti kulturi laži okroglo mizo z naslovom Lažne novice – med lažmi in novinarstvom. Da bi diskreditirali udeležence okrogle mize, so akterje in njihove medije predstavili v negativnem kontekstu.

Denimo podpisanemu so očitali, da grdo piše in govori o Janši. Ne da govori neresnico, ampak da ima mnenje, ki resnici ne ustreza. Tako so mi podtaknili resnično hudo obtožbo, češ da je Janša v osemdesetih hodil na koncerte džezovske scene, namesto na koncerte Pankrtov. Da sem to rekel? Si predstavljate, džezist Janša? Česa takega ne bi podtaknil džezu in ne Janši. Če Pirkovič in Krkovič ne spadata na džezovsko sceno, če festival Domoljubne pesmi ni džezovski performans, potem ne vem, zakaj bi to napisal. A sem vseeno preveril in ugotovil, da so se sklicevali na moj intervju v Mladini decembra leta 2007. Na vprašanje Jureta Trampuša, kaj bi se lahko Janez Janša naučil, če bi bil na razprodanem koncertu Pankrtov v Hali Tivoli decembra 2007, sem odgovoril, da »če bi bil Janša slučajno tam, se prav gotovo ne bi naučil ničesar. Prava težava ni v tem, da ga v soboto ni bilo v Tivoliju, težava je v tem, da ga ni bilo na (prvem) koncertu leta 1977. Tistega časa pač ni razumel. Ne trdim, da so bili Pankrti a priori politični projekt. Glasba in umetnost dobita prizvok političnosti z umestitvijo v čas. Pankrti so bili predvsem glasba, a so hkrati pomenili tudi močno umeščenost v neki čas, ki ga Janša pač ni estetsko doživljal in ni razumel. Bil je recimo sopotnik Mladine, a hkrati je živel v drugem svetu. In v tem je pravi problem. Če bi Janša v mladosti hodil na Pankrte, pa na džezovsko, pa sploh na altersceno tistega časa, danes Janez Janša ne bi postal to, kar je. Morda bi bil s svojo vztrajnostjo in z nespornimi organizacijskimi sposobnostmi uspešen politik, a ne reprezentant avtoritarne, ljudskopopulistične politike. Če bi nekoč poslušal Pankrte, mu danes ne bi rekli, da je slovenski Putin.« Nisem mu torej očital, da je obiskoval džezovsko sceno, ampak da je mentalno in akcijsko živel v nekem drugem svetu, ki ga je pripravljal na vlogo, ki jo danes igra.

In ta deset let stara analiza je še vedno aktualna. Ne zato, ker bi bil podpisani nekakšen profet, ampak ker v vsem tem času kljub vsem izkušnjam ni prišlo do premika v medijski in javni obravnavi človeka, ki mu je v svoj nevrotski ritual uspelo vkomponirati celo »družino«. Janša je poosebljen greh brez krivde. Ko laže, ko prireja, ko goljufa, ko krade avtorstva, ko ne poravnava pravnomočnih kazni, ko ne sestavi zadovoljive razlage osebnega in družinskega imetja in proračuna, ko ne dviga sodnih pozivov, ko se zapleta v mafijske finančne transakcije ... Krivi so vselej drugi. Uspelo mu je vsej medijski sceni, vsej politični sceni, pravzaprav celotni Sloveniji vsiliti občutek krivde za njegove grehe. Krivi smo, ker on greši. In v tem je res mojster. Najboljša realizacija nevrotikovih sanj. Vsi se ukvarjamo z njim. Vsi smo ujetniki njegovih travm. Še najmanj on sam. A žal tukaj ne pomaga, če odmahnemo z roko, češ, ne ukvarjajmo se z njim; ne posvečajmo mu pozornosti.

Če se ne bomo mi ukvarjali z njim, se bo on toliko bolj z nami.