Žlahtni komedijanti

Vlado Miheljak

26. 1. 2018  |  Mladina 4  |  Dva leva

»Nuša Baranja: Za zdaj še ne povedo konkretno, koga si v tem partnerstvu želijo.
Matej Tonin (NSi): Vsakega, ki se je pripravljen pogovarjat o našem programu, s katerim imamo čim več sorodnih točk in ki je pripravljen te odnose graditi na enakopravnosti in nekem spoštovanju. Sami si pa lahko odgovorite na vprašanje, ali je SDS in Janez Janša v preteklosti bil takšen partner.«
— Uvodni novinarski prispevek k pogovoru o novem Demosu (Odmevi TVS, 22. 1. 2018)

»Rosvita Pesek: Ampak ravno za konec ste rekli, kaj je kaj in kdo je kdo. Vi ste v političnem življenju bili dolgoletni sopotnik prvaka SDS-a, Janeza Janše. Je v njem, po vaši oceni, ali za njegovo stranko, prostor v tem novem Demosu, neki predvolilni koaliciji, ki bi nastala, če bi nastala? Ali lahko nastane na tem prostoru nekaj, kjer bo SDS zunaj? In kar bo imelo seveda tudi neko moč.
Lojze Peterle: Jaz menim, da ni treba začeti pri osebah, ampak s programom, s projektom. (....)
Dimitrij Rupel: Kot veste, sem bil sam eden od soustanoviteljev Demosa in tako naprej. Ampak rad bi popravil, dejansko smo imeli neki novi Demos leta 2004. Torej to, o čemer zdaj govorimo, je neke sorte najnovejši Demos. In jaz seveda bi ... bi me zelo zanimalo, kako se bo ta stvar razvijala. Nisem pa prepričan, da je mogoče ta najnovejši Demos sestavit brez. Kako naj rečem?«
— Lojze Peterle zgroženi Rosviti Pesek ni zmogel povedati, da si Janše ne želi v novem Demosu, Dimitrij Rupel pa ni zmogel povedati, da si ga želi. (Odmevi TVS, 22. 1. 2018)

Bili so trije. Na nacionalki namreč. Nobeden preveč, nobeden premalo. Ravno prav in ravno pravi. Bil je Lojze Peterle, bil je Dimitrij Rupel in bila je kajpak Rosvita Pesek. Stari obrazi, ki mislijo novi Demos. Uspeh pogovora je bil skorajda zagotovljen. No, če že ne uspeh, pa vsaj duhovitost.

A stari obrazi, ki so na nacionalki interpretirali novi Demos, so izražali opazno zadrego, ko so brez prave ideje rešitve razpravljali o neimenovanem. Namreč o Janezu Janši. Ključna dilema usode novega ali, kot pravi Dimitrij Rupel, najnovejšega Demosa je, kaj narediti z Janšo. Vseh deset programskih tez, ki jih je za projekt predvolilnega združevanja spisala Nova Slovenija, je popolnoma odveč. Šteje edino, prosto po Marxu, dodatna, nenapisana 11. teza o Janezu Janši, ki bi se glasila takole: V novem Demosu so doslej desno koalicijo različno interpretirali, gre pa za to, kako jo spremeniti, da se ne bi nič spremenilo.

Janša je politično truplo. Rešiti ga ni mogoče. A hkrati se ga tudi rešiti ne morejo. Janša je usoda desne koalicije. Demos, novi Demos ali najnovejši Demos ne more zmagati z Janšo. Še manj pa lahko zmaga brez njega. Je kot truplo v Hitchcockovem filmu Težave s Harryjem (Alfred Hitchcock 1955: The Trouble with Harry). Asociacijo iz Hitchcockove črne komedije sem pred časom uvedel kot univerzalno prispodobo nadležnih mrtvakov v politiki. A prav za Janšo je najbolj primerna. Namreč v filmu junaki eden za drugim naletijo na truplo in bi se ga, čeprav niso krivi za njegovo smrt, najraje rešili, ker je to najbolj enostavno in najmanj sumljivo. A kamorkoli ga odložijo, zagrebejo ali skrijejo, se vedno znova pojavi.

Ampak vendarle, desna koalicija brez Janše? Teoretično se lahko projekt novi Demos brez Janše izide ob dobrem rezultatu Šarca, če bi ta šel v koalicijo. Nedavni Delov zapis to možnost predpostavlja. Češ, Šarec pravi, da se mu ideja zdi dobra. Nesporno, Šarec bi se po mnogih vsebinskih (programskih?) točkah z novim Demosom hitro ujel. In tako kot trenutno kažejo in obetajo javnomnenjske prognoze, bi lahko nabral glasove, ki bi več kot nadomestili izgubljene Janševe. Vendar pa bi s Šarčevim vstopom v desno koalicijo nastal problem. Resda je na predsedniških volitvah nagovoril kar nekaj volivcev, ki sicer ne bi šli na volitve izbirat med strankarskimi kandidati, a vendar je večji del Šarčevega volilnega telesa nesporno leve provenience. Pač tisti del, ki se nenehno seli. Najprej od LDS k SD, kasneje k Jankoviću, potem od njega k Miru Cerarju ... In potencialno je zdaj na vrsti Šarec. A če se bo spogledoval z Demosom in desnico, bo kapital s predsedniških volitev pokuril še pred državnozborskimi volitvami. In tudi velik del desnega jedra Demosa ne bi bil navdušen nad Šarcem. Peterle je direktno opozoril na preveliko ideološko mlačnost Šarca. V ozadju pa je gotovo Šarčev pozitivni odnos do partizanstva ter tudi kritičen odnos sicer vernega Šarca do izpostavljene javne vloge cerkve.

Janša je osamljen. Zadnje prave zaveznike ima na levici. Ti mu, če niso politični analfabeti, morajo privoščiti še dolgo aktivno vlogo v slovenski politiki. Ne gre se sprenevedati, da če bi prišlo do velikega obrata in bi desnici brez Janše uspelo zmagati, bi to na dolgi rok zaznamovalo politični prostor, podobno kot na Bavarskem, kjer je desna CSU brez prekinitve na oblasti šestdeset let (od 1957!). Konservativna, ruralno zaznamovana Slovenija je preveč podobna Bavarski, da bi bilo drugače.

A pred naslednjimi volitvami še ni panike za levico. Janšo lahko na desnici ubijejo samo z Janševo pomočjo. Ne bo šlo. Zato superlativ ali presežnik novega Demosa ni najnovejši Demos, ampak preprosto Demos. Stari Demos, z vsemi odkritimi in skritimi akterji.