Srečanje na Brdu

dr. Bogomir Kovač

9. 2. 2018  |  Mladina 6  |  Ekonomija

Mednarodna konferenca o poglabljanju monetarne unije na Brdu, v organizaciji EFUL, je del polletne vseevropske razprave. Izbira gostov in usmeritev sta bili bolj nemški kot francoski. Slovensko sporočilo je bilo pomembno. Ekonomska kriza in tudi sedanje rešitve imajo na evropski periferiji drugačen pomen in učinke kot v centru. In to je primarno politično in ne ekonomsko vprašanje. EU se zdi deset let po izbruhu krize ekonomsko trdna, toda politično je votla in razcepljena bolj kot prej. Nova bančna unija bo očitno edina evropska reforma Junckerjeve administracije. Toda golo poglabljanje EMU ponavlja stare napake, širi ekonomsko asimetrijo, povečuje politične delitve. Slovenija ekonomsko lahko postane jedrna članica, politično pa bo vedno ostala periferna. Premalo artikuliran odnos do ekonomskih reform EU je zgolj druga stran naše politične izgubljenosti. Novo odkritje Beneluksa, kajpada zaradi arbitraže, to samo potrjuje. Zato ostaja Brdo dober strel v prazno.

Temeljna poanta slovenske razprave o poglabljanju monetarne unije je bila dobra. Finančna ministrica je opozorila na zapletenost, metodološko nedoslednost in okornost fiskalnih pravil, ki onemogočajo učinkovito prilagajanje, zlasti majhnim odprtim gospodarstvom. Seveda se ni izrekla glede fiskalne unije, ki je obtičala med francosko vizijo bolj centralizirane transferne unije in nemškim pristopom fiskalne discipline in odgovornosti članic. Bivši finančni minister, profesor Mramor, je optiko centra in periferije evroobmočja še zaostril. Evro in EMU sta bolj ukrojena po meri razvitega centra kot perifernih članic. V zadnji krizi so se bolje obnesle države s svojimi valutami (Poljska, Češka …), slabo ravnanje nekaterih (Grčija) ne more prikriti sistemskih napak in odgovornosti drugih (Nemčija). Zato sta decentralizacija in fleksibilnost ekonomskih politik edina prava pot. Toda kaj to pomeni? Smo za večjo evropsko prerazdelitev tveganj (Francija) ali za zniževanje tveganj države s fiskalno disciplino in strukturnimi reformami (Nemčija)? Toda vsaka drugačna institucionalna kombinacija zahteva novo politično zgradbo EU in novo pogodbo, ki pa je ni mogoče doseči.

Odhajajoči guverner Jazbec je to dilemo utiril v tehnokratske vode navidezno nevtralne bančne unije. Trije njegovi stebri so nadzorni mehanizmi (SSM) bank, reševalni sklad držav (SRM) in zavarovalna shema za depozite varčevalcev (EDIS). Prvi steber deluje preventivno, drugi kurativno, tretji skrbi za zaupanje in stabilnost, vsi trije naj bi zamejili prihodnjo bančno paniko in dolžniško krizo držav. Toda problem je že tretji steber, ki je doslej ostajal v zavetju medbančne solidarnosti držav, zdaj pa se seli na raven EU. In tu spet trči na izrekljivo politično težavo, moralni hazard, ko bogati in uspešni del EU ne želi pokriti tveganj držav v težavah.

Evropski zastopniki, Regling, Verwey in Dijsselbloem, so bili kakopak za poglabljanje EMU. Bančna in finančna unija sta politično lažje dosegljivi in izvedljivi kot fiskalna, monetarno politiko lahko zaupamo tehnokratom, fiskalne in reformnih sprememb pač ne. Toda politične omejitve so bile pri njih bolj v ospredju. EU danes bolj pesti varnostno vprašanje kot gospodarska rast. Politični nacionalizmi, rasizem in populizem so nevarnejši od neenakosti in brezposelnosti. EU bolj preganja politični strah kot ekonomska tveganja. Logika je preprosta. Države z izvedenimi reformami imajo višjo rast, so konkurenčnejše in politično stabilnejše. V krizo smo padli, pravi v svoji sveti preproščini Dijsselbloem, ker ljudje niso prevzeli svoje odgovornosti, pri politikah, bančni ureditvi, poslovnem odločanju. Seveda pozabi pristaviti, da bi morale biti elite pri tem bolj odgovorne od drugih, pa zato nihče ni posebej odgovarjal. In če so vsi pri zdravi pameti grešili, potem je nekaj narobe z ekonomsko zgradbo EU, ideologijo in politiko njenega tržnega totalitarizma. Sklep, da je sistem dober, ljudje pač ne, je preprosto napačen in neumen.

Ekonomisti radi povemo, da realnost nerada sledi teoretskim sklepom. EMU in evro ne ustrezata pogojem optimalnega denarnega območja (OCA), ker na meddržavni ravni EU ne dosega prostega pretoka blaga in proizvodnih faktorjev. Vse želene reforme, ki jih snujejo v Bruslju in Frankfurtu, Parizu in Berlinu, pa želijo doseči teoretski ideal OCA, polno konvergenco članic evroskupine. Toda reševanje evra bi moralo temeljiti na najmanjšem skupnem imenovalcu in ne optimalnih predpostavkah. Trgi potrebujejo politično avtoriteto, da postanejo stabilni, evro v svoji posebnosti potrebuje koncept povezanega denarnega območja (ECA, »embedded currency area«). Ta vključuje izgubljene unije, kot sta fiskalna in politična, da bi dejansko zaživeli denarna in bančna. Ideja institucionalne vključenosti temelji na izhodiščni legitimnosti trgov, brezpogojni likvidnosti, nujni fiskalni redistribuciji in politični solidarnosti, na regulaciji finančnih tveganj in ciklične negotovosti. Bančna unija v okviru OCA govori samo o zadnjem. V ZDA so začeli s politično unijo (1787) in delno fiskalno centralizacijo, skupen denar, centralno banko in bančno unijo so dobili desetletja kasneje. Evropske elite nasprotno po dvajsetih letih še vedno vidijo evro in bančno unijo kot pot do polne ekonomske in politične unije.

EU je na razpotju, prevladujoči nemški ordoliberalizem in socialno tržno gospodarstvo sta trčila na novi francoski dirižizem in keynesianizem. Evro tiči vmes kot »črni labod« v Talebovi metafori, »znano neznano« v slovitem Rumsfeldovem nelogizmu. Brez politične legitimnosti bančna unija ni vzdržna, pomeni zgolj novo tehnokratsko institucionalno iluzijo. Evroobmočje je ekonomsko rešljivo, ko bo evro dobil svojo politično državo. Zato ostaja Brdo dober ekonomski strel v politično praznino.