Patrioti proti izrojeni umetnosti

Vlado Miheljak

16. 2. 2018  |  Mladina 7  |  Dva leva

»Ko slišim besedo kultura ... sprostim varovalo sprožilca na svojem browningu!«
— Krilatica Hannsa Johsta v prvi sceni prvega dejanja gledališke drame Schlageter, sicer večkrat napačno pripisana Hermannu Göringu

»Program je jasen in se glasi: Popolna izločitev, dosledno ločevanje! … To ne pomeni zgolj izključitve Judov iz nacionalnega gospodarstva ... To pomeni veliko več! Treba jih je izgnati iz naših stanovanjskih zgradb in sosesk ...
To parazitsko ljudstvo, ki se v vsakem pogledu usmerja le nase in ni voljno niti sposobno samostojnega dela, bo v tej izolaciji obubožalo ...«
— Das Schwarze Korps, uradno glasilo SS, o parazitskem ljudstvu. (24. november 1938)

»Slovenke in Slovenci!
Izrojena levica se na kulturni praznik iz vas norčuje kot še nikoli doslej. Sramotenju naših skupnih nacionalnih simbolov in slovenske družine pravi ‘umetnost’. Če se s tem ne strinjate, vas razglasi za nestrpneže in vas zmerja z bedaki. Potem pa iz vaših žepov bogato plačuje kreature, ki skrunijo vse tisto, kar je omogočilo, da smo kot narod Stali in obstali.
Dovolj je tega, DOL S PARAZITI!
Za takšno ‘kulturo’ vi garate vsak dan! In potem vas izrojena levica še zmerja, da ne razumete umetnosti!!! Do kdaj še?«
— Janez Janša o parazitih ljudstva (Facebook, 8. februar 2018)

»Trditev, da mora umetnost izpolnjevati neka pričakovanja najširše javnosti, so neumnosti – in to nevarne neumnosti ...«
— Predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Vinko Möderndorfer (7. februar 2018)

Ob kulturnem prazniku se je spet usulo. Z »obeh« strani. Kulturniki so si v Cankarjevem domu dali duška. Kot skoraj vsako leto. Slavnostni govornik Vinko Möderndorfer je okrcal politiko, ki na prireditvi samoumevno zavzame prvo vrsto, kot da je kulturni praznik zaradi njih in ne zaradi kulturne in umetniške produkcije ter vsakokratnih lavreatov. Kot prav vsako leto. In skoraj vsi politiki iz prvih vrst so se ob levitih, ki jih je mačehovskemu odnosu politike do kulture bral Möderndorfer, prepoznali in kislo nasmihali, kot da so na zatožni klopi. Le Pahor je bil navdušen, ploskal in se smejal na belo, kot da je na košarkarskem finalu, na svojih delovnih akcijah, na srečanju z evropskimi voditelji, na žegnanju šolskih prostorov, v erotičnem objemu z Jadranko, Kolindo, Jean-Claudom ... skratka, kot da se ga puščice ne tičejo. Kako je to mogoče? Pod šifro Mt 5,1–12a najdete zadostno pojasnilo. Pa saj itak veste, blagri in podobno. O.K. Politiki ob letu vselej dobro pokasirajo. A po vsakokratni proslavi je spet eno leto naokrog, ko se nič ne zgodi ... ko sem ter tja kulturniki pritajeno lajajo, politika pa mirno mimo gre ... Predvečer kulturnega praznika je tako postal nekakšen terapevtski happening, katarza, ki kulturnikom toliko napolni baterije, da lahko do naslednjega praznika životarijo in gladujejo.

Onkraj kulturniške terapevtske folklore se vsako leto okrog kulturnega praznika oglasi tudi protikulturna in akulturna fronta. Fronta politične in kulturne desnice, ki ozmerja, popljuva vsakršni umetniški izraz, ki ga ne razume, ki ji je tuj, nedojemljiv, strašljiv, »unheimlich«. Če je prejšnja leta uveljavljala kriterije lastne »zarukanosti«, zdaj eksplicitno uvaja fašistoidni diskurz, ki asociira na najbolj zavržne čase in ideologije. V kratkem Janševem komentarju k letošnjemu prazniku in lavreatom je zapisano »vse«. Kot da bi iz ropotarnice potegnil jezikovno prakso tretjega rajha. Govori o izrojenosti, o parazitih ... o pravih in nepravih družinah. Če je še do nedavna prek družbenih omrežij zgolj prenašal, posredoval to zavržno retoriko, je sedaj on iniciator in tvorec. Oba termina, s katerima operira, dobro poznamo iz arzenala nacionalsocializma. Ko je nacionalsocializem prišel na oblast, je realiziral, kar je v pohodu napovedoval; očiščenje kulture in umetnosti njene izrojenosti. In tej izrojeni umetnosti postaviti nasproti pravo, zdravo umetnost. Tako so leta 1937 v Münchnu odprli veliko razstavo 650 zaseženih del iz nemških muzejev, galerij in zasebnih zbirk, ki so pomenila enkratni prikaz dadaizma, surealizma, kubizma, fauvizma in kar je še bilo umetniških izrazov in iskanj tistega časa. Razstava, ki je kasneje potovala v še dvanajst velikih nemških mest, je postala velika uspešnica. Ogledalo si jo je več kot tri milijone obiskovalcev! Ne le zato, ker so takratni janšisti šli gledat, kaj neki je to »Entartete Kunst«, ampak ker so poznavalci in ljubitelji umetnosti želeli še zadnjič pogledati izjemni zaklad, pred katerim je bila nejasna prihodnost. Temeljno sporočilo razstave je bilo, da izrojena narava, izrojeno ( judovsko) telo proizvaja izrojeno umetnost. Razstava je kasneje dobila svojo filmsko nadgradnjo v Hipplerjevem filmu Večni Jud (Der Ewige Jude, 1940), ki je dosegel vrhunec v označevanju Judov kot parazitov (Parasitenvolk). Hippler je sintagmo filmsko upodobil s primerjavo Judov in podgan. Pač paraziti, ki uničujejo človekove dobrine, delajo škodo, prenašajo bolezen ...

P.S. Mimogrede, ker je prav zdaj aktualno vprašanje priznanja Palestine. Izraelski veleposlanik, ki v teh dneh intenzivno in nadležno lobira proti priznanju Palestine, bi se moral zamisliti: edini slovenski zavezniki Izraela v tem vprašanju so tisti, ki sicer obujajo nacistično retoriko in glorificirajo tiste, ki so pred in med drugo svetovno vojno oblikovali avtohtoni slovenski antisemitizem in nacistom pomagali loviti Jude in sestreljene zavezniške pilote. Priznanje Palestine pa v en glas zagovarjajo tisti, ki sicer razkrinkavajo slovenski drobni, vsakdanji antisemitizem v retoriki dela politike in slehernikov. Bo njegova ekscelenca to javila ali zamolčala svojemu ministrstvu in svoji državi?