Nevarna igra

dr. Bogomir Kovač

16. 2. 2018  |  Mladina 7  |  Ekonomija

Trumponomika po letu dni doživlja prve težke trenutke. Procesni zapleti s sprejemanjem zveznega vladnega proračuna za obdobje 2018/2019 so že drugič po novem letu zatresli ZDA, nekaj zaradi ekonomskih zablod, pa tudi ostrih političnih trkov. Koktajl zrelega ekonomskega cikla, povečanja proračuna in zadolženosti, zasuka monetarne politike, pa novega ameriškega protekcionizma in oživljanja ameriške hegemonije je v rokah neizkušene administracije in nepredvidljivega Trumpa. Trumponomika je protisloven, toda velik političnoekonomski eksperiment. ZDA z njo igrajo nevarno igro, ekonomsko, politično in geostrateško. Toda Trump ni vzrok teh težav, temveč njihova posledica.

Trumponomika za zdaj nima jasne ideologije in politične ekonomije. Gre za pragmatično kombinacijo davčne reforme z nižjimi davki (ekonomika ponudbe) in deficitarnega financiranja zaradi vojaških in infrastrukturnih izdatkov (ekonomika povpraševanja). V ospredju so deregulacija v korist zasebnega sektorja, omejevanje socialnih programov in odprava zaščitnih ukrepov na trgu dela in pri ekoloških standardih. Zasebne investicije, višje obrestne mere in šibak dolar ter priliv tujega kapitala naj bi pognali ameriško rast, hkrati pa bi ta spodbudila tudi svetovno gospodarstvo. Na novo bi zastavili globalizacijo, tudi mednarodno trgovinsko ureditev, skupaj s STO, prav tako vse mednarodne trgovinske sporazume (NAFTA, TTIP, TPP …). Kriterij nove ureditve je preprost. Vse, kar ustreza interesom ZDA, je koristno, pravično in dovoljeno, vse drugo je lahko tudi predmet ekonomskih in političnih vojn. Ameriško konkurenčno moč in globalno hegemonijo zagotavlja vojska in ne ekonomija.

Seveda, Trump se po letu dni hvali z dobrimi ekonomskimi rezultati, vendar jih ne moremo pripisati trumponomiki. Gospodarstvo ZDA je po osmih letih po veliki recesiji 2008/2009 sredi četrte najdaljše ciklične ekspanzije po letu 1850, s povprečno rastjo 2,1 odstotka BDP-ja. Inflacija je vseskozi izjemno nizka in stopnja brezposelnosti je padla na zgolj 4,7 odstotka novembra 2016, torej pred Trumpovim mandatom. Trumponomika doslej ni ustvarila ničesar, česar ni že bilo, ZDA so z vidika ekonomskega cikla »velike« brez Trumpa. Zato je osrednje vprašanje, ali je trumponomika sposobna nadaljevati ciklično rast, če je že ni ustvarila.

Za zdaj je že jasno, da popravek proračuna 2018/2019 dokazuje poglabljanje primanjkljaja in zadolževanja in ne obratno. Povprečen primanjkljaj 2019–2023 je 3,9 odstotka BDP-ja, načrtovani javni dolg leta 2023 znaša 20.809 milijard, 6000 milijard USD več kot leta 2017. Trump dejansko stavi na prerazdelitev države blaginje v korist države oboroževanja, predpostavlja globoke reze v zdravstveno in socialno blagajno, pa tudi v izobraževanje in kulturo, okoljski in lokalni razvoj, omejitve so v zunanji politiki, mednarodnih organizacijah … Večino odgovornosti za družbeni razvoj želi decentralizirati na raven držav, 1500 milijard težak investicijski paket gradi na javno-zasebnem partnerstvu, edina prava prioriteta države so vojni veterani, domača varnost in rekordni vojaški proračun s 716 milijardami.

Trumpova ekonomska politika gradi na zadolževanju, doma in v tujini. Dolžniška ekonomika je razvojno razodetje trumponomike, nekaj, kar je dejansko vodilo v zadnjo veliko krizo, ponuja kot odrešitev. Toda vplivna banka Goldman Sachs ocenjuje, da je nevarnost finančnega poka in nove krize velika že v drugi polovici leta 2018 in imajo prav. Razmere so ekonomsko zrele, političnih vzvodov je veliko. V mirnem času je pomembno, kako ZDA zapolnjujejo vrzel potencialnega BDP-ja, kar je za ekonomiste znak zrele faze ekonomskega cikla pred lomom, v inflacijsko spiralo ali krizo. Summers je pred časom opozoril, da je morda večji problem v prenizki modelski oceni potencialne (trendne) rasti kot v dejanski rasti. To je celo dobra novica za trumponomiko, toda Trumpa pravi ekonomski preizkus šele čaka. Njegova politična kompulzivnost ni alibi za zmedo njegove ekonomske agende.

Trumponomika je mešanica keynesianske politike spodbujanja povpraševanja in podjetniške ekonomike ponudbe, deluje v korist domačega trga in biznisa. Gradi na predpostavki rasti domačega povpraševanja, davčne olajšave naj bi spodbudile potrošnjo, zlasti investicije, deregulacije tržni duh rasti. Toda Trump načrtuje največjo družbeno tranzicijo v ZDA po drugi svetovni vojni, želeni in načrtovani politični inženiring njegove vlade je izjemen. Na srečo so reforme za zdaj papirnati tigri. Seveda, znižanje davkov za bogate in korporacije še ne pomeni, da se ti ukrepi samodejno prelivajo v večje povpraševanje, mednarodno konkurenčno ponudbo in želeno rast. Trumponomika naj bi koristila ameriškemu ljudstvu, toda za zdaj zgolj premika točko ravnotežja moči bližje lastnikom kapitala kot dela.

Trumponomika bo s svojimi ukrepi delovala na rast prej zaviralno kot spodbujevalno, mednarodne ekonomske vojne, za pokušino z Mehiko in Kitajsko, pa zlahka izničijo tudi prednosti šibkega dolarja. Ameriški minotaver, dvojni sesalnik ameriškega gospodarstva zaradi proračunskih in plačilno bilančnih primanjkljajev, ne deluje več. Trumponomika bo težko vzdrževala politična pričakovanja, še manj možnosti ima v spopadu z novo krizo. Ekonomska moč ZDA je dejansko njena nemoč, ki jo želi nadomestiti s politično in vojaško hegemonijo. Težko bo z njo vzdržati načrtovano rast, še bolj problematične so njene možnosti ob morebitni krizi. Trump je za zdaj karikatura zatona velikih ZDA.

Davčna reforma v imenu bogatih je republikanski pogoj Trumpovega političnega preživetja. Trump je odkrit nacionalist in populist, pogosto tudi neotesan rasist. Njegov reformni politični inženiring je druga stran trumponomike. Ta lahko sicer prinese kratkoročno rast, toda na srednji rok povečuje tveganja finančne in ekonomske krize. Trumponomika ni pot do zmage na volitvah 2020.