Tabu teme
Se še spomnite mini davčne reforme v pomoč mladim strokovnjakom, ki bi sicer pobegnili v tujino? Dušan Keber, nekdanji minister za zdravje, se je lotil temeljite analize tega ukrepa, dve leti po uveljavitvi. Mladinin novinar Borut Mekina je manipulacijo sicer razkril že leta 2016, a takrat reforma še ni veljala. No, zdaj je očitna. Kot je pokazal izračun, so bili »mladi strokovnjaki« razbremenjeni v povprečju samo za 11 evrov na mesec, tisti z neto dohodki od 2000 do 2900 evrov so pridobili 54 evrov na mesec, tisti s plačami od 2900 do 4000 evrov, na primer poslanci in ministri, predsednika vlade in države, nekaj sto zdravnikov in direktorji podjetij, pa so v povprečju pridobili 123 evrov na mesec. Še več je dobilo kakih pet tisoč menedžerjev, ki imajo neto plače višje od 4000 evrov: od 180 do 200 evrov na mesec.
Mladina je bila leta 2016 osamljena v trditvi, da mala davčna reforma ni namenjena »mladim strokovnjakom«, temveč najpremožnejšim. Med političnimi strankami je zoper njo nastopila le še Levica, drugi pa so jo polno podpirali. Češ, za mlade strokovnjake gre. Seveda, »mlade strokovnjake« je prepričalo enajst evrov na mesec davčnih olajšav, da so ostali v Sloveniji, brez dvoma. A zgodba se ponavlja znova in znova. Ponovila se je lani z davčno razbremenitvijo božičnice, kot pravilno zazna Keber. Spet naj bi bili razbremenjeni revnejši, pa so bili dejansko le najbogatejši. A kdor je takrat dvignil glas proti, je bil proti razvoju. Nič ni pomagalo, spet je bilo nekaj osamljenih glasov proti strumni medijsko politični večini. In zgodba se ponavlja ob poskusih ukinitve prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja: isti glasovi kot vedno, medijski in politični, napadajo ministrico za zdravstvo, pa čeprav bi že brez spremembe načina plačevanja zdravstvenega zavarovanja v javni blagajni ostalo več kot 50 milijonov evrov – ker pač ne bi bilo več treba plačevati treh zasebnih zavarovalnic, njihovih stroškov in dobičkov. A ko se pokaže najmanjša možnost za ukinitev tega državnega vira denarja in dobička za tri zasebne zavarovalnice, se oglasijo vse zdravniške organizacije, mediji in politika in ministrico vedno znova pribijejo na križ. Vedno je enako. Pri čemer seveda sedanja ministrica za zdravje ni prva, ki se ji to dogaja. Prvi je bil kar Dušan Keber, davnega leta 2002. V času, ko je bil minister za zdravje, jih je zaradi te bogokletne ideje dobival z vseh strani. In kot kaže, je sedanja ministrica za zdravje Kolar Celarc le naslednja, ki ji tega projekta – vzeti denar zasebnim zavarovalnicam in ga vrniti v javni sistem – ne bo uspelo izpeljati. Tri zavarovalnice imajo preprosto preveliko moč tako v politiki kot tudi znotraj stroke in medijev.
Če pogledamo po političnem prostoru, sta od začetka do konca mandata le dve stranki slovenskega parlamenta dejansko podpirali ukinitev dodatnega zdravstvenega zavarovanja: premierova SMC in Levica. DeSUS in SD sta celo znotraj koalicije to namero ministrice za zdravje in ministrico samo že ves čas aktivno rušili. In dejansko sta SMC in Levica edini dve stranki, ki sta bili v zadnjem sklicu parlamenta novi, neomadeževani s preteklimi dogovori. Vse preostale so se zvrstile v različnih vladah, a se nikoli niso dotaknile dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Upravljavcem teh zavarovanj ne gre zgolj za dobičke, ampak za ogromna sredstva, ki jih te zavarovalnice iz naslova zdravstvenega zavarovanja obračajo. Ta sredstva so še pomembnejši vir moči kot sami dobički in stroški poslovanja.
A zdravstveno zavarovanje je le eno od področij. Ta teden smo videli na primer orkestriran napad na Luko Mesca, vodjo Levice, ker je dejal, da ni dobro, da slovenska ekonomija temelji le na izvozu – ne kateremkoli, ampak izvozu, katerega rast izhaja predvsem iz nizke cene dela. Tak izvoz je pač nevaren, je Ahilova peta slovenskega gospodarstva. In vse to je res: slovenski izvoz se je začel povečevati v trenutku, ko se je v postkriznem obdobju cena dela pri nas tako znižala, da smo postali konkurenčni. Ne zaradi tehnologije, ne zaradi razvoja, ampak ker je pač delovna sila pri nas poceni. In ko je v neki državi gospodarski model utemeljen na poceni delovni sili, se bodo vsi, ki pri tem (cenenem) uspehu participirajo – podjetja, gospodarska združenja in seveda vlada – nemudoma spravili na vsakogar, ki bi poskušal to »pravljico o uspehu« razkrinkati. Problem je seveda, da na dolgi rok, v času recesije na primer, gospodarstva, ki temeljijo na takšnem izvozu, najbolj nastradajo, saj najprej izgubijo naročila. In to smo nazadnje doživeli leta 2009.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.