Nova intifada

Vlado Miheljak

2. 3. 2018  |  Mladina 9  |  Dva leva

Ponovno zaposlitev mi je omogočil Pavle Kogej, ko mi je priskrbel realizacijo projekta Planiranje kadrov v negospodarstvu, se pravi, v občinah in družbenih dejavnostih. To je bila zame morda najbolj eksotična situacija, saj je bivši domobranski prostovoljec priskrbel delo bivšemu partizanskemu prostovoljcu. Oba sva bila namreč mladoletna, ko sva se prostovoljno vključila eden v partizansko in drugi v domobransko vojsko.
— Akademik dr. Veljko Rus (Nova revija, XIX, november/ december 2000)

No, v ZDA diskusija o državljanski vojni še vedno traja.
Ne govorite mi. Ko sem predaval v Južni Karolini, je v tisku nekaj tednov pred obletnico divjala nora polemika; kot da bi se secesijska vojna pravkar končala. Končala pa se je leta 1865.
— Akademik dr. Veljko Rus (Mladina, 17. 7. 2000)

Nedavno preminuli Veljko Rus, ugleden sociolog prve generacije, je eden redkih, ki je znal misliti rešitev večne teme, ki nas spremlja in zasleduje skozi generacije – sprave. Sprava ni enačenje in relativiziranje zgodovinskih pozicij; ni ekvidistanca in ekvivalenca v večnem kulturnem boju, sprava je preseganje spora in konflikta na osebni in skupinski ravni. Ne gre za to, da daš drugemu zgodovinski prav, ampak da mu priznaš pravico do zgodovinske zmote. Da lahko živita drug ob drugem, če že ne skupaj. Pač, da z večdesetletne distance relativiziraš težo in pomen takratnih dejanj in nazorov za današnji čas. To zmoreš, če si dovolj suveren, če si dovolj samozavesten. V enem od odmevnih intervjujev (pišem po spominu, ker nisem bil uspešen v iskanju po spletnih arhivih) je Rus približno takole opisal obe takratni strani med NOB: Mi (partizani) smo se počutili suverene, nekako vzvišene nad domobranci. Vedeli smo, ne glede na možni končni izid vojne, da imamo prav, in oni so, ne glede na možni končni izid, ki jim je nekaj časa dobro obetal, imeli nelagodni občutek, da delajo narobe. Tako nekako. Ne gre pri tem za težo posameznih dejanj, posameznih napak, tudi zločinov, če hočete, ampak za temeljno izbiro in temeljni pristop. In tako ni bilo samo pri nas. Tudi tam, kjer so se stvari zgodovinsko odvile drugače, denimo v Španiji. Poraženi republikanci niso zapustili bojišča, šli v taborišča, pred strelski vod ali emigrirali sklonjenih glav kot naši domobranci, ki so v tragični procesiji šli čez Karavanke z občutkom krivde. Občutkom, da nikogar, tudi antikomunistične alianse zaveznikov ne bodo prepričali s svojo zgodbo. In španski republikanci so se v eksilu lahko s komerkoli pogovarjali, družili, delali refleksije in celo karikature tragičnega časa. Tudi na svoj račun. Naša politična emigracija se je zaprla v svoj svet, v katerem ni bilo prostora za prevpraševanje, različne poglede, za relativiziranje, avtoironijo in avtorefleksijo.

Tako smo pri nas imeli paradoksalno situacijo, v kateri so udeleženci (kot na primer tudi akademik Rus) ali otroci partizanov, torej zmagovalcev, demitologizirali uradne ikone in doktrine, izvedli brezobzirno kritiko lastne dediščine, na drugi strani pa so prebegli domobranci častili tisto mitologijo boja, ki so jo v ubežnih kovčkih in bisagah nesli v emigracijo. In ko so se po dolgih letih vrnili, so s seboj prinesli tiste podobe domovine, ki so jo nesli v emigracijo in kakršna dejansko ni bila niti ob odhodu. Kaj šele ob vrnitvi. Kajti doma se čas ni ustavil. Njim se pač je. Zato so (razen redkih izjem) prišli nazaj kot nekakšni zombiji, kot strašila drugega časa. In takšno, kot je bilo slovo, je bilo zato tudi ponovno snidenje. Ideološka očala so poenostavila in stereotipizirala pogled. Nadškof, kasnejši kardinal, Rode je s svojo pojavo in pogledi spomenik in karikatura takšnih poenostavitev. Dediči politične opcije, ki je generirala domobranstvo, danes ne skušajo z avtorefleksijo preseči zgodovinske ujetosti, ampak prestaviti problem na drugo stran. Tudi najnovejši rod desnih politikov, ki jo predstavlja generacijsko neobremenjeni Tonin, ni šel niti korak naprej. In je zato obsojen na ujetost v napake, kakršne so zapovrstjo ponavljali Peterle, Bajuk, Novakova. No, Janša je tukaj čisto posebna zgodba, z bolj shizofreno kot zgodovinsko hipoteko.

A kakorkoli. Postavitev nove države se je za hip zdela kot rešitev za stara bremena, stare travme, stare ujetosti. A le za hip. Hitro se je namreč pokazalo, da dobivamo državo, ki nekako pobira najslabše z »obeh polov« kulturnega boja in zgodovinske dediščine. Tako država sistematično demontira tisto, kar je bilo empirično preverjeno boljše v prejšnjem sistemu. Denimo socialno državo, zdravstveni in šolski sistem. Dobivamo državo, kjer ključni politiki, kot Pahor, Cerar in tudi drugi, prakticirajo neavtonomno, kolaborantsko politiko. V imenu domnevnega nacionalnega interesa državi odpovedujejo njeno suvereno držo, ki je ne le krasila, ampak nagradila prejšnjo državo. Cerar in Pahor poosebljata državo, ki goji ekvidistanco in ekvivalenco tam, kjer ne bi smela, v vrednotnih vprašanjih, odpoveduje pa se ji tam, kjer bi bilo to dobro. Denimo v zunanji politiki. Od prejšnjega sistema bi se lahko naučili, da je moč majhne države v diplomaciji balansa, ne pa nekritičnega sledenja eni strani. Tega nihče ne ceni in nihče ne nagradi. In kljub temu, da je Erjavec vstopil v zunanjepolitične škornje kot klovn, ali pa ravno zaradi tega, je s svojim soliranjem v primeru vprašanja priznanja Palestine in odnosa do Rusije dal zunanji politiki večji in pozitivnejši pečat kot vsi zunanji ministri, ki so se zvrstili ob večnem lakaju Ruplu. Pa ni niti vprašanje priznanja Palestine niti odnosa do Rusije nikakršen precedens. Ne v skupnosti demokratičnih držav in celo v zavezništvu Nato ne. In težko bi rekli, da Erjavec to dela zaradi pokojnin in svojih tradicionalnih volivcev. No, lahko pa se zaradi obljubljene dobrobiti slednjih zadnji trenutek premisli. Kmalu bomo videli.