Nebesa

Janko Lorenci

2. 3. 2018  |  Mladina 9  |  Kolumna

Nekoč sem bil mlad (ah) in v gimnaziji smo imeli profesorja zgodovine, ki nam je pogosto govoril: najprej slabše, da bo boljše. Podrobneje svoje modrosti ni razlagal, izrekel pa jo je vedno, kadar ti je pritisnil cvek. Ta njegov stavek smo povezali z izrekom, ki nam ga je vbijal v glavo profesor latinščine: per aspera ad astra – prek trnja do zvezd. Ali truditi se je treba, pa bo šlo.

To govorijo tudi mnogi današnji profesorji. Vendar vzročna zveza med trudom in boljšo prihodnostjo rada šepa: trudu ne sledi nujno izboljšanje.

Najprej banalen primer, vzet iz sveta proletarcev in prekarcev: koplješ, sekaš, zidaš, pišeš, računaš, misliš, igraš, strežeš, voziš – garaš kot zamorec. Toda vsa ta neštevilna opravila dosežejo zgolj to, da imaš privilegij nekako živeti naprej. Spremembe na boljše ni, so le začasne, drobne izboljšave, ki se prej ali slej poparjeno vrnejo v prejšnje ali še slabše stanje. Ponuja se tudi možnost zamenjave delodajalca s poštenejšim, a tveganje je veliko. Tako nastane začarani krog, v katerem profesorjev izrek zveni kot norčevanje.

Drugi, politični primer: volivec si, nezadovoljen z lastno domovino. Lepega dne se naveličaš voliti jalove stare obraze in voliš novega, si razočaran, voliš spet novega, doživiš isto, zajahaš iskrega šarca, spet nič, obupaš, besno odkorakaš med nevolivce ali pa si, če si posebno zagrizen, mrmraš profesorjev stavek in voliš naprej tja v neskončnost. In si spet, kot zamorci iz prvega primera, v začaranem krogu. A upanje, da bo eden od novih le boljši, te žene naprej. Tudi na loteriji nekdo vedno zadene, čeprav praviloma to nikoli nisi ti.

Tretji, metafizični primer. Precej smole imaš v življenju: rodiš se reven kot cerkvena miš in reven ostaneš; na glavo ti pade pregovorni cvetlični lonček; najdeš srečko, ki zadene milijon, a je ne unovčiš, ker ne zveš, da je zadela, saj si klošar; imaš osem bolezni, mučiš se, a se trudiš ostati živ in upajoč, saj veš, da boš poplačan v nebesih. Umreš, a se ne znajdeš v nebesih, ker ugotoviš, da na oni strani ne obstaja nič, kvečjemu pekel. In nisi poplačan. Sorry, ti šepne eventualni hudič.

Četrti, planetarni primer. Iz nečesa nastanejo prvi ljudje, se izučijo za lovce, pobijajo mamute, sabljastozobi tigri pa njih, trda jim prede, zato sprožijo neolitsko revolucijo, se pravi izumijo poljedelstvo, si tako zagotovijo trdnejše preživetje, se razvijajo naprej, izumljajo vedno naprednejše ureditve, nazadnje kapitalizem. Prinese jim veliko dobrega in vsaj toliko hudega, zato en del ljudi izumi socializem, ki ga drugi del ob pomoči socializma samega zatolče. Rojevajo se novi socialisti, a jih je še malo. Kapitalizem se bohoti naprej in bi bil, če pozabimo na manjše napake, kot je zatiranje večine, čisto v redu, če ne bi pozabil, da se vozi na vesoljski ladji, ki se ji reče Zemlja. Zajetna je, a premajhna, da bi počel z njo karkoli. Kapitalizem dela z njo in ljudmi kot svinja z mehom, napreduje brez konca in kraja in že smo v hudih težavah, v planetarno-okoljsko-zamorskem začaranem krogu. Čeprav delamo, garamo in se trudimo.

Kaj si torej misliti o profesorjevi modrosti?

Najprej slabše, da bo boljše, je skrivnosten stavek, ki lahko pomeni vse mogoče, potrditev ali celo nasprotje reka »trudi se, pa bo boljše«.

Profesor iz naše mladosti je imel prav, njegova modrost je, zgodovinsko gledano, držala. Toda nekatere njene predpostavke – napredek je nenehen, napredek izboljšuje, svet je pravičen – so se postavile na glavo. S tem pa je rek postal vprašljiv.

Zdaj, v visoko naprednem stanju, vemo, da je napredek izmuzljiv pojem. Če ga razlagamo samo kot več več več, in to za vedno manj manj manj koristnikov, mu lahko rečemo tudi nazadovanje. Beseda je postala sumljiva. Trenutno je človeštvo v takem napredovanju-nazadovanju, sredi tranzicije z negotovim izidom. Z vseh strani prihajajo svarila – iz mrmranja množic, iz zraka, ki mu je vroče, iz vode, ki bi se rada umila, iz tal, kjer crkujejo še črvi. Malo se bojimo, strah napreduje, a druge, sumljive vrste napredka so hitrejše. In vse gre naprej po starem.

Tudi tu začarani krog.

Najbrž ne bomo izumrli, civilizacija, kakršno poznamo, pa se bo počasi sesula. Potem utegne biti precej zanič. Za bogate bodo delali pametni stroji, za množice ne bo dela, torej niti stavkati ne bodo mogle in bodo še bolj nemočne. Šol, bolnišnic, interneta, demokracije in celo mrzlega točenega piva ne bo več. Iz pip bo tekla črna voda. Ostane tolažba profesorjeve modrosti: povprečnemu zemljanu in zdelani materi naravi bo v takem zavoženem stanju najprej še huje, da bo potem morebiti bolje. Skratka, človek ostaja otrok, ki včasih potrebuje klofuto, da se začne obnašati, kot je treba. A ker velikanska množica navadnih ljudi tisti manjšini, ki žene surovi pogon naprej, iz različnih razlogov ne zmore prisoliti zaušnice, bo klofuto človeštvu kot celoti neselektivno in nepravično prisolila poškodovana natura. Nato se bo ljudstvo začelo truditi, da bi popravilo posledice prejšnjega truda. Morda v obliki revolucije, vsekakor pa takega ali drugačnega ravsa in kavsa. Mirno se tak napredek ne more končati.

Skratka, truditi se je treba, vendar ne za karkoli in kakorkoli. Od slepega truda je veliko boljše lenarjenje.

Če bo šlo res vse narobe, pa lahko celo izumremo. In potem nam bo, kolektivnemu pokojniku, eventualni hudič na oni strani šepnil: sorry. Nebesa so na zemlji. Pogojno.