Balkanizacija EU
Balkan je že dolgo mehak trebuh Evrope, območje vojn in geostrateških iger, političnih sprenevedanj in ekonomskih porazov
Churchill je nekoč cinično pripomnil, da Balkan proizvaja več zgodovine, kot so je sposobni na Zahodu potrošiti. Zgodovina se očitno ponavlja. EU je februarja 2018 predstavila novo strategijo za Zahodni Balkan, predsednik evropske komisije Juncker jo osebno predstavlja na enotedenski balkanski turneji. Balkan je že dolgo mehak trebuh Evrope, območje vojn in geostrateških iger, političnih sprenevedanj in ekonomskih porazov. Desetletje in pol je veljal za pozabljen del širjenja EU, zato silovit politični obrat vzbuja več nejevere kot upanja. EU lahko uspe, če bo ponudila nove priključitvene recepte, ločena pristopna pogajanja so tod nesmisel. Zahodni Balkan je mogoče reševati kot celoto. Žal smo za zdaj bližje balkanizaciji EU kot evropeizaciji Balkana.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Churchill je nekoč cinično pripomnil, da Balkan proizvaja več zgodovine, kot so je sposobni na Zahodu potrošiti. Zgodovina se očitno ponavlja. EU je februarja 2018 predstavila novo strategijo za Zahodni Balkan, predsednik evropske komisije Juncker jo osebno predstavlja na enotedenski balkanski turneji. Balkan je že dolgo mehak trebuh Evrope, območje vojn in geostrateških iger, političnih sprenevedanj in ekonomskih porazov. Desetletje in pol je veljal za pozabljen del širjenja EU, zato silovit politični obrat vzbuja več nejevere kot upanja. EU lahko uspe, če bo ponudila nove priključitvene recepte, ločena pristopna pogajanja so tod nesmisel. Zahodni Balkan je mogoče reševati kot celoto. Žal smo za zdaj bližje balkanizaciji EU kot evropeizaciji Balkana.
Nova strategija in obrat EU do Balkana sta posledici treh procesov: razprav o prihodnosti EU, hkratne širitve in poglabljanja EU, za nameček pa je ta politični prostor postal staro torišče geostrateških interesov velikih sil. Strategija je seveda pisana v sedanjih evropskih manirah, ponuja okrepljeno politično sodelovanje, ekonomske pobude in časovni okvir možnega pristopa EU. Zahteva najprej doseganje svojevrstne sprave in reševanje odprtih vprašanj, zlasti glede mejnih sporov in dobrososedskega sodelovanja. Pričakuje prepričljive in celovite reforme, krepitev demokratičnih institucij. V zameno ponuja šest vodilnih pobud za podporo prenove, obljublja povečanje sredstev za predpristopno pomoč (IPA) in določa leto 2025 kot okvirni datum sprejema članic, vsaj Srbije in Črne gore. Govori več o regionalnih političnih zavezah kot neposredni odgovornosti EU. In to je njena izhodiščna pomanjkljivost.
Zahodni Balkan je že dve desetletji slepa pega EU. Dosedanji širitveni postopki in neoliberalna agenda tukaj niso delovali. Bosna, Srbija in Črna gora še danes niso dosegle ravni BDP-ja pred letom 1989, šesterica držav je pri 28 odstotkih povprečja BDP-ja EU. Povprečno življenjsko raven EU 27 bi regija dosegla do leta 2053 pri triodstotni gospodarski rasti, pri šest- tam okoli 2040. Omejene ekonomske sposobnosti, visoka stopnja neenakosti, predvsem pa šibka mednarodna konkurenčnost so prvi del razvoja nerazvitosti. Drugi pripada razmahu sive ekonomije, razpadu javne uprave in socialne države. Zahodni Balkan je primer političnega razvoja ekonomske nerazvitosti. Zato tod polovičarske ekonomske rešitve in politično prodajanje evropske megle ne morejo delovati.
Za začetek je treba opustiti iluzije, da bo EU s svojo mehko ekonomsko močjo razgnala geostrateške interese ZDA in Rusije, Kitajske in Turčije, Savdske Arabije in Irana. Jugoslavija je bila dvakrat, leta 1918 in tudi po letu 1945, geostrateški projekt velikih sil. Obakrat so tu reševali »vzhodno vprašanje«, najprej na pogorišču Otomanskega cesarstva, kasneje jo je Tito tržil kot neuvrščeni vmesnik med Vzhodom in Zahodom. Balkanske vojne 1992–1999 so razbile prostor, ZDA so z vojaškim posegom dosegle strateški cilj, vojaško bazo, zato nihče ne more poseči na ta prostor brez privoljenja ali spopada z ZDA. Vse drugo je politična folklora, ki so jo ZDA po letu 2008 povsem prepustile EU.
In ta ga je pospravila pod preprogo, širitev je tu zastala kljub drugačnim obljubam že leta 2003. Po letu 2009 se EU ukvarja s svojim preživetjem. Toda reči se spreminjajo. Zahodni Balkan je postal tempirana ekonomska, politična in tudi varnostna bomba. Pasivnost EU so izkoristili drugi, tudi njene članice. Nemčija prek svojega GIZ že dolgo stavi na Srbijo, Italija je sponzor Črne gore, Britanci se po izstopu iz EU vračajo kot stara geostrateška sila celotne regije, Rusom so ostali ekonomski projekti … Vsi manipulirajo, tajne službe s političnimi skupinami, tuji državni in zasebni biznis z lokalno poslovno mafijo, politične elite lovijo ravnotežje med ekonomskim nacionalizmom in cenenim populizmom, vsi obljubljajo vse, ker vsi so proti vsem. Kaos pa se povečuje, kot na pragu prve svetovne vojne.
Strategija ponuja dobre politične želje z napačnimi zastavki. Zahodni Balkan potrebuje celovito in skupno politično obravnavo. Vseh šest držav mora biti na skupni agendi pristopnih pogajanj, morebitni vstop leta 2025 mora biti kolektiven. Vse drugo je iluzija in kamen novih spotik, zlasti če EU želi favorizirati ene na račun drugih. Drugič, komisija in ves institucionalni mehanizem EU morata ponuditi konkretne in povezovalne projekte zlasti na področju infrastrukture, energetike, okoljske zaščite, trdne vire financiranja. Nagraditi mora sodelovanja med regijami, mreženje ljudi, še posebej mladih. Tretjič, za stabilnost in razvoj Zahodnega Balkana so bolj kot sama rast ključni socialna kohezija, politična participacija državljanov pri javnih zadevah, uveljavljanje evropskih vrednot na račun ekonomskega nacionalizma in političnega populizma. Preprosto, EU bi morala tukaj uveljaviti in testirati svoj razvojni model reformirane socialne države, razvoj cirkularne ekonomije in politične vključenosti. Širitveni proces na balkanski periferiji bi moral postati temelj drugačnega poglabljanja v centru EU.
Slovenija je del te zgodbe. Želeli smo ubežati pred Zahodnim Balkanom, toda EU nas je postavila tja, kamor očitno sodimo. Vmes smo izgubili ugled in edino pravo primerjalno prednost, znašli smo se v vmesnem prostoru, brez strateških sponzorjev in regionalnega vpliva. Spor s Hrvaško je balkanski in ne evropski problem. Zato Zahodni Balkan postaja tudi naša usoda.
Želena širitev na Zahodni Balkan je dobra, toda zahteva drugačno poglobitev EU. Reševanje »balkanskega vprašanja« postaja ključ razvoja same EU. Od tod zadnja ihta in nenadna velikodušnost Bruslja. Vodita ga strah pred izgubo strateškega vpliva in lastni oportunizem preživetja. V balkanskem zrcalu je podoba EU pač balkanska in ne obratno.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.