Kako škodljiv je Pamuk

Heni Erceg

2. 3. 2018  |  Mladina 9  |  Hrvaška

Če si majhen, še ne pomeni nujno, da moraš biti neznaten. Ravno nasprotno, lahko si majhen, a kljub temu velik. Takšne skupnosti, države … obstajajo. Obstajajo, toda mednje nikakor ne sodijo tukajšnje državice, nastale z razpadom matične države; ne le prva, druga, tretja … vse, ki jih vodijo nesvobodni, omejeni birokratski umi, se ozirajo za pokrovitelji med velikimi in močnimi, z zahoda ali vzhoda. Hrvaška bi se odrekla celo Piranskemu zalivu in delu Donave na meji s Srbijo, dokončno bi dvignila roke od tako ali tako namišljene politične suverenosti in še od marsičesa … samo če bi to od nje resno zahtevala Amerika, pa čeprav ta zdajšnja, bedna, Trumpova. Prav kakor bi Srbija slekla še zadnje hlače, če bi to od nje terjala Rusija, celo takšna, kot je zdaj, Putinova. Kaj pa BiH? Ta obnemogla skupnost treh narodov, v kateri dve nacionalistični stranki nenehno pogledujeta proti Zagrebu in Beogradu, tretja, bošnjaška, pa se dobrika Ankari in zaradi vdanosti turškemu diktatorju resno grozi z muslimanizacijo Bosne po zgledu Turčije pod vodstvom Recepa Tayyipa Erdogana.

Obrisi takšne politike Bakirja Izetbegovića se nakazujejo že dolgo, saj mož odkrito razglaša za popolnoma sprejemljivo to, da je njegov oče, nekdanji predsednik BiH Alija Izetbegović, pred smrtjo zahteval od »prijatelja Erdogana, naj poskrbi za Bosno, ko njega ne bo več«. Bosna je bila torej volilo sultana Alije prijatelju, turškemu sultanu. Zato se ne smemo čuditi najnovejšemu žalostnemu škandalu, ki je izbruhnil v Sarajevu – bošnjaški politiki so odločno zavrnili možnost, da bi naziv častnega meščana Sarajeva podelili književniku in nobelovcu Orhanu Pamuku. Kako se je ta pregrešil zoper Bosno? Ali drugače: koliko bombaža (v izvirniku pamuka; pamuk, beseda turškega oz. perzijskega izvora, ki se uporablja v več južnoslovanskih jezikih za bombaž, op. prev.) moraš imeti v glavi, da prekličeš že izglasovano odločitev in predlagaš, naj naziv dobi prva rezerva, nekdanji hrvaški predsednik Stipe Mesić? Ta je že častni meščan cele kopice mest v Bosni in si očitno zasluži čast, kakršne Pamuk ni vreden, čeprav bi seveda lahko razpravljali tudi o vsesplošni nepotrebnosti takšnih nazivov.

Toda ne gre za Mesića, zajec tiči v drugem grmu; predlog za dodelitev naziva Pamuku – mestnemu svetu Sarajeva ga je za častnega meščana predlagal direktor pomembne založbe Buybook – so najprej soglasno sprejeli, potem pa nepričakovano zavrnili. Gotovo po posvetu z muslimanskimi politiki, ti pa za meščana Sarajeva ne morejo sprejeti nekoga, ki se postavlja po robu politiki zavetnika in varuha Bosne, turškega predsednika Erdogana. Kajti pisec razkošnih romanov o Turčiji in natančni opisovalec domačega Istanbula Erdogana resnično spravlja ob živce, upira se njegovi tiraniji, metanju intelektualcev, piscev, novinarjev v ječe … drznil pa se je spregovoriti celo o turškem pokolu Armencev na začetku 20. stoletja, razglasil ga je za »največji tabu, o katerem moramo končno spregovoriti«. Erdogan v premoru med dvema krvavima bombardiranjema Kurdov v Siriji revizionistično odgovarja, da »nismo zagrešili nikakršnega zločina in se nimamo za kaj opravičevati«.

Na takšnega mentorja, ki svojo državo uspešno vodi nazaj v preteklost, se za nasvet obračajo bošnjaški nacionalisti, zato tudi njim para živce Pamuk, ki o Sarajevu govori kot o mestu, kjer se od nekdaj prepletajo različne kulture in civilizacije, poleg tega pa piše še scenarij za film o koncertu sarajevske filharmonije v medvojnem Sarajevu leta 1994. Če si neznaten, moraš dobro paziti, da je sovražnik tvojega prijatelja tudi tvoj sovražnik, pa čeprav je prijatelj nevarni turški vodja, s katerim se država vrača v obdobje sultanata, ki skuša z zakoni odpraviti sekularizem, tepta človekove pravice in zapore polni z nasprotniki svojega avtoritarnega režima, poleg tega pa se je Turčija pod njegovim vodstvom zapletla v vojno na ozemlju tuje države. Sovražnik pa je pisec, ki nasprotuje Erdoganovi vladavini, drzne si reči, da težko živi v Istanbulu, ki je njegov dom, zaradi političnega ozračja, s katerim je prežeta Turčija, in brani »drugo Turčijo« z utemeljitvijo, da za Erdogana ni glasovalo kar 50 odstotkov meščanov Istanbula, kar je »treba imeti v mislih«. Pamuk Erdogana imenuje »ostareli sultan«, čigar vladavina ogroža posvetnost Turčije, vse to pa je več kot dovolj, da spraviš v bes diktatorja, posredno pa vpliva tudi na mnenje Erdoganovih neznatnih vazalov v mali muslimanski enklavi v Bosni, ne nepomembni za turškega predsednika. V Bosni, državi, ki jo je Izetbegović junior, tako meni sam, podedoval po očku Aliji, zato si po njegovem mnenju Orhan Pamuk ne zasluži, da bi se po Sarajevu sprehajal kot njegov častni meščan.

Ta mednarodni škandal je videti tako, kakor da mala muslimanska stranka v Bosni brani veliko Turčijo pred njenim piscem Orhanom Pamukom, v vsej tej politični farsi pa bi bilo koristno, če bi se vsaj rezervni igralec s seznama Stipe Mesić zahvalil za naziv. Zaušnica Pamuku dokazuje, kako temeljito so nacionalistični glodavci, hrvaški, srbski, bošnjaški, že zgrizli Bosno in tako vzpostavili prevladujočo kulturološko matrico, h kateri sodi provincializacija skupnega življenja. Zato bo ugledni pisec velikih romanov Ime mi je rdeča, Sneg in Črna knjiga … vsekakor lahko živel tudi brez Sarajeva, toda Sarajevu, kakršnega poznamo, odprtemu in kozmopolitskemu, bi bilo brez dvoma ljubo, če bi imel Pamuka. Za svojega, za rajo.