Populizem zdaj!

Vlado Miheljak

9. 3. 2018  |  Mladina 10  |  Dva leva

»Levi populizem mora staviti na to, da demokracije ne bo omejeval znotraj nacionalističnih okvirov izključevanja, ampak bo demokracijo še razširil.
Zato je treba radikalizirati demokracijo.«
– Sedanja populistična desnica ne ponuja preloma z neoliberalizmom?

»Viktor Orban, Recep Tayyip Erdogan in Jarosław Aleksander Kaczyński so zame avtoritarni, nacionalistični in konservativni voditelji režimov, ki pa niso nujno populistični v smislu zavezanosti demokratičnosti – glasu ljudi.«
– Orban je le skorumpiran politik?

»Da. Populizem je zelo zlorabljena beseda. Enači se z demagogijo. A zame pomeni, kar je opisal Ernesto Laclau: način, kako se izriše politična meja, ločnica med tistimi, ki so pod palubo, in tistimi, ki so zgoraj. ... Država mora postati orodje za ljudi in za uresničitev njihovih interesov. ... Ključno vprašanje, ki se je zastavilo ob zmagi Sirize, pa je, ali se lahko to zgodi znotraj EU. Je mogoče znotraj EU imeti antineoliberalne politike? To ostaja neodgovorjeno.«
– Možno pa je imeti antiliberalizem, kar dokazujeta Madžarska in Poljska.«

»V tem je ironija. Sprejemljive so antiliberalne in nazadnjaške politike, ne antineoliberalne.«
— Iz pogovora Chantal Mouffe s Kristino Božič (Večer, V soboto, 3. 3. 2010)

Pred dnevi je zaokrožila še ena grda, a hkrati absurdna vest o odnosu Slovenije do »tujcev«. Namreč Pirančana Razzaka Jubayerja, ki že 40 let živi v Sloveniji, so na vsem lepem aretirali in ga zaprli v Center za tujce. Zdaj mu grozi izgon v rodni Irak, s katerim večji del življenja nima nobenih stikov. Moža se spomnim še iz študentskih časov. Takrat je še živel v Ljubljani, kasneje sem ga naključno videval v Piranu. Vedel sem, da izhaja iz Iraka, da je slikar. In nič več. Pač, celo naš podalpski svet je sodobni Babilon. Eden se priseli iz Ljutomera, drugi iz Bosanske Krupe, tretji iz Iraka, četrti iz Kusa Vrane, kakšen celo iz eksotične Žalne pri Grosupljem. Vsak je vsakemu kdaj v kakšnem, denimo etničnem, krajevnem, estetskem, kulturnem, intelektualnem oziru tujec, eksot. A če država po 40 letih komu pove, da nima domovinske pravice v deželi, v kateri je legalno preživel dve tretjini svojega življenja, potem je nekaj hudo narobe. Ne s »prišlekom«, ampak z državo. Državo in njen (ohlapni) pravni okvir definira praksa vsakokratne oblasti in njenega administrativnega aparata. To opažamo vedno znova. Denimo ob deportaciji od leta 1985 v Mariboru živečega Alije Berishe iz kosovskega mesta Peć v Albanijo. Albanijo!? Kot da bi Cerarja izgnali na Slovaško! Pa ob poskusu deportacije odlično integriranega sirskega begunca Ahmada Šamija. In ne nazadnje ob napovedi deportacije piranskega domačina Jubayerja v Irak. O. K. Seveda je odgovor vedno enak: vse je v skladu z obstoječo zakonodajo in predpisi. A brezdušnost in neživljenjsko pravno utemeljevanje vodita na koncu v pravni nihilizem. V državo, ki je obrnjena proti lastnemu človeku. Na čelu te aktualne brezdušne države ni resorna ministrica, ki se celo norčuje iz premiera, ampak premier sam. Ministrica Vesna Györkös Žnidar je zrcalna, umazana podoba Cerarjeve lepe duše. Dobro, Cerarju se rok veljavnosti počasi izteka. A naj se ne spreneveda in naj se ne slepi. Ko bo izstopil iz politike, ne bo mogel svojih grehov odvreči kot umazane cunje po čiščenju greznice. Ta politični smrad se bo vlekel za njim, kamorkoli že bo iz politike pobegnil.

Brezdušna država do »domačinov« in do »tujcev«, do »domačih tujcev« in »tujih domačinov«, če hočete, je le eden od problemov, s katerimi se ta čas nihče na levici ne zna uspešno spopasti. Ni le lokalni, je vseevropski problem. V kompetitivni demokraciji ni dovolj, da imaš prav, ampak moraš razumljivo in prepričljivo nagovoriti kritično množico javnosti, da legitimiraš in uveljaviš ta svoj prav. Leva, levoliberalna opcija v Sloveniji je s tem imela vedno probleme. Naivno je verjela, da je populizem nekaj, kar se nje ne tiče, kar se ne spodobi. Ko sem konec devetdesetih, ko se je že bližal čas izteka samoumevne liberalnodemokratske »obsojenosti na oblast«, napisal, da bi morala politična levica razviti specifični levi oziroma liberalni, ker so se takrat bali oznake levi oz. levica kot hudič križa, populizem, sem požel porog. Češ, levoliberalni populizem, saj to ne gre skupaj ... saj to je contradictio in adjecto ... saj navsezadnje obvladujemo politični prostor brez populizma. Da, res je, brez lastnega. A živeli so, kot odtujeni aristokratski dediči, na preužitku, ki ga niso sami ustvarili. Z dobro popotnico civilnodružbene zapuščine iz časa bojev za prostore svobode v osemdesetih ter kasnejšega specifičnega populizma Kučana in Drnovška. Kučan je bil ljudski politik, ki je šel na »vsako pasjo procesijo«, kot so rekli. A v nasprotju s Pahorjem je šel k ljudem, ne pred ljudi. Šel je zaradi ljudi in ne zaradi sebe. Tudi Drnovšek je, kljub pregovorni lakoničnosti, gojil in skrival specifični populistični talent. Ne nazadnje ga je demonstriral takrat, ko se je pred božičem 2006 z bivalnimi kontejnerji odpravil na teren reševat premraženo in pregnano romsko družino. Takrat je sam, vidno razburjen, v svojem zasavskem dialektu preglasil množico ambruških domorodcev, oboroženih z lovskimi puškami, vilami in žganjico: »A ste vi ljudje? Al kaj ste?« Kajpak ni uspel, a je preprečil viralno širjenje protiromske histerije na podoben način, kot so, nasprotno, Pahor in Cerar in pretežni del političnega razreda prispevali k širjenju protibegunske histerije pred tremi leti.

Proti demagogiji, ki je v svoji grobosti in enostavnosti vselej privlačna, lepljiva, zavajajoča, se je mogoče boriti samo z nagovarjanjem, ki se dotakne ljudi. Levi, liberalni, žlahtni populizem je odgovor na nacionalistično in neoliberalno demagogijo. Ni sinonim demagogije. Tega pa žal ni dojelo t. i. vstajništvo, ki je šlo nad oblastno, neoliberalno demagogijo z demagogijo »von unten«.