Zreli za izsiljevanje

Janko Lorenci

9. 3. 2018  |  Mladina 10  |  Kolumna

Eden od obramboslovcev je pred dvema letoma zapisal: Slovenska vojska, razen redkih izjem, ni primerna za oboroženi boj. Predsednik države deli vojski slabe ocene že nekaj let zapored. Zdaj je njene slabosti bolj ali manj priznala še Cerarjeva vlada. Skratka, naše oborožene sile vztrajno hirajo – in to kljub živahnemu izmenjavanju različnih vlad, levih, desnih in vmesnih.

Če je naša vojska res tako zanič – ali jo sploh potrebujemo? Saj lahko, kot bi sklepali po vseh teh ocenah, zasedeta Ljubljano dva dobro izurjena in oborožena bataljona, ki se privalita izza te ali one meje.

Vojsko potrebujemo, vendar ne take, kakršna je. Hkrati pa se zdi, da drugačna sploh ne more biti. Kajti graditev dobre vojske je dolgotrajen organizacijski, tehnični, politični, celo psihološki projekt, ki sega skozi mandate številnih vlad. Zanj potrebuješ jasen koncept, ki zadeva samo vojsko, regionalni in širši varnostni položaj države, ekonomski in siceršnji realizem, ki ti pove, kakšne oborožene sile potrebuješ in kakšne si lahko privoščiš. Tega koncepta in tega realizma ne premoremo. Tu je tudi problem politične diskontinuitete – ena vladna garnitura prej ruši kot nadaljuje delo prejšnje, zato so v težavah sistemi kot zdravstvo, šolstvo, vojska ... To je tesno povezano z ostrim razkolom politike; vojska je zanjo (to velja zlasti za Janšo) poligon, kjer si je treba pridobiti kar največ vpliva. To vodi naše oborožene sile v politično razdeljenost in slabo kadrovsko politiko, s tem pa v slabo delovanje nasploh.

Poglavje zase je članstvo v Natu. Naša vojska mu je prirejena in podrejena; zasnovana je, kljub drugačni ustavni vlogi, predvsem kot opekica v veličastni Natovi zgradbi, to pa ji škodi kot nosilki obrambe tu, v Sloveniji. Ali članstvo v Natu nadomesti ta deficit, nas denimo varuje pred hipotetičnim napadom kakega soseda? Dvomimo; če bi se zapletli na primer v konflikt s Hrvaško, bi bil Nato nevtralen, saj je tudi Hrvaška njegova članica. Nas kolektivno, kot del EU, varuje pred napadom Rusije, edine sile, ki bi lahko potencialno ogrozila Unijo? No, Rusija je v tem pogledu propagandno napihnjena grožnja. Zgovoren je že pogled v vojaške izdatke – Putin daje za orožje komaj kaj več kot njegovi kolegi v Nemčiji, Franciji, Angliji.

Skratka, natovstvo nam klasične varnosti ne krepi, veča pa teroristično, begunsko in še kakšno ogroženost, pač zato, ker sta Nato in Unija orodje ameriške politike, ki je med drugim sprožila razsulo Bližnjega vzhoda, od koder se potresni sunki širijo tudi v Evropo. To žal še ne pomeni, da lahko iz pakta izstopimo brez skrbnega premisleka, saj bi nas sicer utegnile doleteti prikrite sankcije.

Če seštejemo našteto, ni čudno, da je vojska v slabem stanju. Hkrati se je splošni in s tem tudi naš varnostni položaj poslabšal. Svet je čedalje bolj kaotičen in za to še zdaleč ni kriv samo Trump. Po malem se ponavlja preteklost, tista, ko je prvi industrijski revoluciji sledilo obdobje z veliko ekonomsko krizo, komunizmom, fašizmom in dvema svetovnima vojnama. Zdaj smo na začetku t. i. tretje industrijske revolucije, kapitalizem pa je degeneriral v neoliberalno obliko, ki dela družbe nemirne in konfliktne. Hkrati se spreminjajo razmerja geopolitične moči (relativno nazadovanje Amerike, hitro napredovanje Kitajske, nove regionalne sile). Vse te stare in nove sile vneto iščejo zunanje sovražnike, da laže umirjajo konfliktne družbe. Svoje prispeva še orožarski big business, ki ima od napetosti in vojn dobiček. K vsemu temu se je pritaknila dolgotrajna kriza EU. Če se bo zaostrila, kar nikakor ni izključeno, bo tudi na tem prostoru spet začela polno delovati mikrogeopolitika, s tem pa bo nenadoma postala pomembnejša tudi njena vojaška komponenta.

Vse skupaj sestavlja vnetljivo, nevarno godljo, ki nam govori, da brez vojske ne gre. Taka, kakršna je zdaj, ni prepričljiv dejavnik odvračanja groženj s silo in izsiljevanja. To pomeni, da jo je treba postaviti na noge – in to ab ovo, od temeljev.

Z zasilnimi, parcialnimi ukrepi SV ni mogoče ozdraviti. Zgolj finančne injekcije so metanje denarja stran, pri čemer so naši vojaški izdatki na glavo prebivalca že zdaj visoki. Neka prihodnja, odgovorna vlada bo dala na mizo celotno problematiko vojske, z njenim osnovnim konceptom, obsegom, stroški itd. vred. Pri tem bo treba proučiti vse izbire: kako živeti s članstvom Nata; je mogoč neboleč izstop; bi bilo pametno razglasiti nevtralnost (soseda Avstrija jo ima); bi znova uvedli naborniški sistem (o tem resno razmišljajo v Skandinaviji); kakšne naj bi bile sinergije s policijo itd. V obtok je treba dati tudi zamisli, ki se zdijo tačas bogokletne. Vsekakor pa je treba vojsko absolutno depolitizirati.

Časa za pošteno obnovo je k sreči še kar nekaj. Ni pa ga na pretek – že bližnja prihodnost je izjemno nepredvidljiva.

Če slabosti naše vojske razgalja politika, kar je sicer nenavadno, a se, kot vidimo, dogaja, lahko ravna produktivno. Vendar le, če ima glede njenega propadanja vsaj za silo čisto vest (nobena dosedanja vlada je nima) in resen namen, da bo stanje popravila. Brez tega je razglašanje naše vojaške razsutosti visoka stopnja politične dekadence. Saj se pred svetom zavestno kažemo kot skrajno ranljivi in naravnost kličemo k izsiljevanju.

Vsekakor pa velja staro pravilo, da je najvarnejša in navzven odporna država, ki ima stabilno, kolikor toliko zadovoljno in solidarno družbo. Taka družba zna praviloma urediti tudi vojsko.