Fantastov ne manjka

dr. Bogomir Kovač

9. 3. 2018  |  Mladina 10  |  Ekonomija

Z izjemno visoko gospodarsko rastjo, veliko nižjo brezposelnostjo, majhno inflacijo in lani prvič preseženo predkrizno ravnijo BDP se Slovenija uvršča na sam vrh v evroskupini. Država je trdno v sedlu gospodarskega okrevanja. Cerarjeva vlada prvič po letu 2008 normalno končuje politični mandat. Politična stabilizacija je nesporen dosežek te koalicije. Slovensko gospodarstvo je v petem letu rasti, v zgornjem in hkrati zadnjem delu cikličnega vzpona. Toda kdo bo v volilnem letu pobral politične koristi te makroekonomske dinamike? Kako naj si deležniki, zlasti srednji sloj, pravočasno in pravično razdelijo koristi gospodarskega razvoja? Kaj lahko naslednja vlada stori ob zasuku ekonomskega cikla, novem finančnem poku, ki sledi?

Ekonomska aritmetika ne laže. Stopnje gospodarske rasti so zadnja tri leta nadpovprečne v evroskupini, odboj majhnega odprtega slovenskega gospodarstva je velik in vsaj za zdaj trden. Prva ocena za leto 2017 se je ustavila pri 5,0 odstotka BDP, končna bo glede na trende zagotovo višja, nekje pri 5,5. Skupna zaposlenost je največja po letu 2008, lani se je povečala za 2,8 odstotka. Inflacija je na ravni 1,2 odstotka in se rahlo povečuje, kar je tudi dober podatek. Skratka, groba makroekonomska slika Slovenije je izvrstna, notranji spodbujevalci rasti so znani, predvsem izvoz, domače investicije, zlasti v gradbeništvu, pa tudi domača potrošnja. Očitno stojijo v ozadju trdno izvozno povpraševanje, izboljšana konkurenčnost podjetij, večja finančna stabilnost, pa tudi večje zaupanje in bolj optimistična pričakovanja. Slovenija je peto leto zapored v ekspanzivnem delu gospodarskega cikla.

V stari, delno arhaični maniri Juglar-Kitchinove ciklične metrike (pet do 11 let) smo v zadnji, zreli fazi pred lomom. V prihodnjih dveh letih, do leta 2020, lahko pričakujemo začetek nove recesije, ki jo bo sprožil pok finančnega balona. Razmere so danes podobne tistim iz leta 2008, čeprav so atipične. Razlika je ključna. Sposobnost protikriznega odziva je veliko slabša kot leta 2008. Monetarna politika je z neortodoksnimi ukrepi povsem razorožena, zadolženost držav precej večja, to pa blokira tudi pametne fiskalne ukrepe. Za nameček lahko kriza izbruhne simultano na več krajih, v ZDA, EU, na Kitajskem, v Braziliji, v središču in na polobrobju. ZDA z nepredvidljivim Trumpom ravno začenjajo trgovinsko vojno, protekcionizem bo zavrl svetovno trgovino. Tu so tudi neekonomska tveganja, oboroževalna tekma, politični pretresi, vojne … Čeprav bo krizni lom manj oster, nova recesija pa morda krajša, bodo posledice verjetno hujše.

Vsi naši reprezentativni deležniki, politiki, GZ in tudi sindikati, so to točko obrata ponovno globoko podcenili. Politični prepir je glede zaslug za preteklo rast, boji potekajo glede prerazdelitve sedanjega bogastva, nevarnost cikličnega zasuka v prihodnosti ne zanima nikogar. Slovensko konjunkturo poganjajo zunanje povpraševanje, zasebna investicijska dejavnost in domača potrošnja, zasebni biznis, ne pa vladni ukrepi. Toda tudi podjetniški sektor in zaposleni niso ključ, če upoštevamo mednarodne kazalce produktivnosti in konkurenčnosti. Vlada je poskrbela za potrebno politično stabilizacijo, menedžment za poslovni obrat, zaposleni so kot vedno potrpežljivi izvajalci. Kdo je torej politično zaslužen za gospodarsko rast? Vsi skupaj in hkrati nihče posebej.

Vsaj z evropskega zornega kota fiskalna pravila v tem delu konjunkturnega cikla prvič lahko delujejo pravilno. Dolg države je danes skoraj štirikrat večji kot leta 2008, tu so naraščajoči stroški starajoče se družbe, zato stanje javnih financ dolgoročno ni vzdržno. In dolgi rok se začenja danes, ne jutri. Zaradi tega so vladno bezljanje z zakoni nekaj mesecev pred volitvami, sindikalne plačne zahteve vsevprek, pa tudi sanjarije o nižjih davkih menedžerjev političnoekonomski semenj ničevosti. Dejansko potrebujemo politični konsenz za razvojni preboj, sodelovanje vseh deležnikov pri uravnoteženju ekonomike ponudbe in povpraševanja, sistemskih spremembah, temeljnih reformah, projektnih ukrepih. Prihodnost ne pripada političnim fevdom, temveč nam vsem. Infantilnost slovenske politike in zaslepljenost drugih deležnikov sta zastrašujoči.

Poglejmo nemški primer. Šest mesecev sestavljajo vlado, toda nova koalicija napoveduje zasuk, v njenem ozadju je razvojni model, s katerim se vedno bolj strinjajo vsi deležniki. Najvplivnejši sindikat IG-Metal politične pritiske s plač širi na delovne razmere, urejanje fleksibilnega dela, nove poslovne modele … Poslovneži iščejo rešitve od te točke razvoja, z novimi tehnološkimi in tržnimi prijemi, inovativnimi izdelki, pa tudi drugačnim podjetniškim in finančnim mreženjem. Država želi vse skupaj povezati v drugačen socialni okvir in ponuja nov razvojni model. Šolstvo, zdravstvo in pokojninski sistemi na eni, infrastrukturni projekti, od cest in železnic do znanja in tehnoloških prebojev, na drugi. Preprosto, a vendar politično izvedljivo.

Ta politična aritmetika se pri nas ne izide, ker nismo sposobni ekonomsko domisliti projekta razvoja in doseči političnega razvojnega konsenza. Cerarjevi so imeli sijajno priložnost, toda očitno niso razumeli ničesar, akademskemu pedigreju navkljub. Ohranili so kulturo politične improvizacije, strokovno neznanje postaja ključna omejitev gospodarskega razvoja, pa tudi politične in ekonomske diplomacije, od arbitraže do NLB. Nosilci novih političnih alternativ razumejo še manj kot stari.

Prihajajoči krizni lom bo spet presenečenje. Zato je to čas za trezne ekonomske presoje in ukrepanje. Volilni strankarski programi bodo glede tega skok iz votlega v prazno. Potrebujemo razvojni model, politični konsenz, vlado za dva mandata. Tako pa nas »fantastični« gospodarski dosežki vedno znova zanesejo v nove politične fantazme. Žal fantastov na obzorju ne zmanjka.