Varnost in prostost

Vlado Miheljak

16. 3. 2018  |  Mladina 11  |  Dva leva

Če bo možnost za miroljubno rešitev, bom kot predsednik republike Slovenije zelo zadovoljen in bom podprl takšno rešitev ... a v primeru, da se to ne bo zgodilo, bom naredil vse, da bom branil svojo državo. Brez dvoma. Brez dvoma. Zato raje iščimo miroljubno rešitev ... sicer jo bom (Slovenijo, op. a,) prisiljen braniti. To je naloga številka ena zame in za moj urad.
Novinarka RT: In vi ste vrhovni poveljnik države, kajne? ... Jaz bom to naredil s partnerji v Nato. O tem ni dvoma!
Novinarka RT: Gospod predsednik ... ampak nekako se mi zdi, da v vodstvu Rusije ni ne volje ne želje, da bi napadli Slovenijo.
— V duhu pred tremi leti izrečene grožnje predsednika Pahorja za rusko televizijo RT sedaj nabavljamo večjo količino osemkolesnikov

Menim, da bi lahko v naslednjih desetih letih razvoja države za varnost namenili okrog 2,5 procenta bruto domačega proizvoda. Seveda pod pogojem, da se mednarodne varnostne razmere ne bi bistveno poslabšale. V tem primeru, če bi se, kar si nihče ne želi. Če bi se, bi bili potrebni izredni ukrepi.
— Pahor meni, da bi, kolikor ne bo uresničil grožnje in ne bo napadel Rusije, bil dvig na 2,5 % BDP-ja že zadosten delež za varnost.

Papež? Koliko divizij že ima?
— Po Churchillovih spominih zapisano domnevno retorično vprašanje J. V. Stalina francoskemu zunanjemu ministru Pierru Lavalu, ki ga je opozarjal na diplomatsko moč in vpliv Vatikana

Ko sem še kot cinični najstnik pred mnogimi leti gledal vsakoletne slovite majske sovjetske vojaške parade z dolgimi bajoneti, visokimi šapkami, strumnimi koraki, me je bolj kot vojaštvo in demonstrirana vojaška oborožitev fasciniral, no, pravzaprav zabaval, pogled na vojne veterane, starčke, ki so na slavnostni tribuni pod Kremljem obkrožali Hruščova in kasneje Brežnjeva. Vsi so imeli vsaj eno, nekateri pa tudi obe strani suknjiča polni vojaških odlikovanj in medalj. Tako rekoč za vsakega Nemca eno. O. K., Sovjeti so res šli skozi bitke in velika žrtvovanja od Stalingrada do Berlina. A podobno, komaj kaj manj nakiteni so bili kasneje, ko so prihajali pogojevat vstop v Nato z neobveznimi, a neizogibnimi nakupi vojaške opreme ameriški generali, vsi po vrsti veterani vojne v Vietnamu. Vsekakor nerodno. Američani so se v Vietnamu in Indokini osramotili. Najprej z vojnimi zločini nad civilnim prebivalstvom, kasneje s ponižujočim porazom proti bosonogim vietkongovcem. In bili kot poveljniki osramočene vojske nagrajeni? Očitno. Ampak, sedaj videvamo, da so podobno bogato okiteni z vsemi mogočimi insignijami naši generali. V redu. Izpričano herojstvo med desetdnevno osamosvojitveno vojno že kaj prinese, morebitna trgovina z orožjem tudi, sodelovanje v mednarodnih misijah vsekakor, ampak vseeno ne bi smeli pretiravati in dohitevati ali celo prehitevati Rusov in Američanov. Namreč, s skupinske fotografije s Katičevo sledi, da ima odstavljeni načelnik generalštaba Osterman insignije v kar devetih vrstah, njegov naslednik Geder pa jih ima pol vrste manj. Še več jih ima nekdanji načelnik Steiner, ki je levo polovico suknjiča že čisto zapolnil in jih nabral še za poldrugo vrstico na desni. No, kakšno verjetno prineseta tudi izpričana politična lojalnost in pristranskost, ki jo težko skrivajo. Pa bi jo morali.

Že morda res, da je slovenska vojska razcapana, slabo obuta, nepripravljena, nemotivirana, zmedena, neizurjena, brez streliva ali z napačnim orožjem, z raketami, zastaranimi kot napihnjene konzerve, ampak je pa vsaj nadvse duhovita in zabavna. Denimo, ko je Nato začel sistematično obkrožati Rusijo in na ruski meji na Baltiku pripravil vojaške vaje s funkcijo demonstracije vojaške sile in grožnje, je slovenski kontingent zamudil udeležbo, ker ni bilo avtobusa, da bi jih pravočasno pripeljal na letališče. Pač, »Vi kar začnite. Pridem več kasno«.

Slovensko vojsko v zdajšnji obliki in umestitvi, nesposobno, nemotivirano, s spolitiziranim vodstvom, je treba pokopati, kontrolirano razpustiti in redefinirati. Vsak dodatni cent, ki ne gre zgolj v osebno zaščito in standard vojakov, je odveč in preveč. Kaj šele novi nakupi opreme znotraj blodnih idej vrhovnega poveljnika, ki bi rad skupni delež »za varnost« dvignil na 2,5 odstotka. In to v državi, ki je z 0,4-odstotnim deležem BDP-ja za raziskovalno dejavnost druga najšibkejša med državami evrskega območja. In ta ista država po še neohlajeni in ne do konca razčiščeni aferi z nakupom finskih osemkolesnikov, ki v precejšnjem delu niso bili nikoli do konca sestavljeni, kompletirani, ki počasi polnijo deponije, kupuje nove. Tokrat pri nemškem podjetju, ki je prav tako pod hipoteko korupcije. In to za fantastičnih 1,2 milijarde evrov, kolikor bi dokončno popolnjenje dveh bataljonskih skupin stalo. Za kaj že? Kajpak za izpolnjevanje naših mednarodnih obveznosti, ki nam ne zvišujejo nacionalne varnosti, ampak nam jo znižujejo. Za članstvo v organizaciji, ki se ne meša in ne pomaga razrešiti jare kače odnosov niti s sosedo, prav tako članico organizacije.

Kako bizarno! Prav v teh dneh, ko smo pred novo odločitvijo o razmetavanju denarja za oborožitev, ki ne bo dvignila obrambne sposobnosti države in za katero upravičeno pričakujemo, da bo končala na smetišču, kot je ona finska, nam z ministrstva za finance pošiljajo opozorila, da po njihovih izračunih v finančnem načrtu ministrstva za delo ni prostora za dvig denarne socialne pomoči, ki ga predvideva novela zakona o socialnovarstvenih prejemkih. Ta denar bo zdaj, kot poroča STA (8. 3. 2018), treba najti s proračunskimi prerazporeditvami, so navedli in posvarili še pred t. i. pastjo neaktivnosti.

Že dalj časa opozarjamo in pozivamo k odločanju o izstopu iz vojaške zveze, ki ni prinesla, kar je obljubljala. Prej nasprotno. Slovensko varnost in suverenost je oklestila.

Moč in suverenost države nista v osemkolesnikih, ne v članstvu v zvezi Nato. Papež nima osemkolesnikov. In Vatikan ni v Natu. Pa vendar ima Sveti sedež avtonomijo in svobodo, ki mu, denimo, omogoča priznanje Palestine. Mi si je ne upamo in ne smemo priznati.