Živeti na Hrvaškem

Heni Erceg

16. 3. 2018  |  Mladina 11  |  Hrvaška

»V interesu javne varnosti naj se vsi Judje (krščeni ali ne) in Srbi (najsi so prestopili v katolištvo ali ne) … pošljejo v zbirno taborišče Županijske uprave v Gospiću.«

Za dom spremni! Žig: Neodvisna država Hrvaška, Uprava za javni red in varnost, poslano upravam redarstev v Zagrebu, Banjaluki, Sarajevu.

Ali: Poročilo o prispetju Judov v taborišče Jasenovac, 22. septembra 1941. »Obveščamo vas, da smo 20. tega meseca sprejeli in v našem taborišču namestili 199 Judov.« Za dom spremni!

Ali: »Danes smo v Srbijo odposlali II. transport, skupaj 618 oseb, od tega 290 moških, 288 žensk in 40 otrok. Priložena transportni seznam in kartoteka. Poveljstvo taborišča Požega, 6. 8. 41.« Za dom spremni!

Ali: Ustaški štab Dubrovnik, odlok: »Vsem Judom in Srbom je od sedmih zvečer do sedmih zjutraj prepovedano gibanje po ulicah, prav tako morajo biti takrat zaprte njihove prodajalne in delavnice. Kdor bo kršil ta odlok, bo najstrožje kaznovan po ustaških predpisih.« Za dom spremni!

Je bil torej pozdrav Za dom spremni ustaljena sestavina pisne in ustne komunikacije za časa fašističnega režima in naj bi zaradi tega zanj veljala prepoved v vsaki demokratični državi? Da, toda ne na Hrvaškem, kjer je po letu dni »težaškega« dela poseben odbor za proučitev tako imenovanih nedemokratičnih režimov, kakor je evfemistično blago poleg obdobja socializma poimenovano tudi mračno obdobje nacistične Hrvaške, sklenil, da moramo ta pozdrav v prihodnje šteti med prvine tukajšnje kulture in lepe domače vzgoje. Kakorkoli že, odbor, ki so ga ustanovili na pobudo politične amebe na položaju hrvaškega premiera, sestavljajo pa ga desni in levi intelektualci, katerih skupna lastnost je moralna prikrajšanost, je proizvedel mračen revizionističen dokument. Na podlagi tega naj bi pripravili zakon in z njim v državi, kjer se fašizem bohoti do meje nevzdržnosti, ustaštvu navsezadnje podredili celo ustavo. V nasprotju z ustavno preambulo, v kateri je zapisano, da je država Hrvaška utemeljena na antifašizmu, se je odbor odločil za zanikanje tega; resda ni prepovedal rdeče zvezde, se je pa to zgodilo s pozdravom Smrt fašizmu – svoboda narodu!

Nasprotno se ustaškemu pozdravu Za dom spremni, ki ga neposredno povezujemo z NDH, blago označeno z besedno zvezo »nedemokratični režim«, priznavajo vse pravice in se sme uporabljati na »vseh braniteljskih prireditvah na javnih krajih, tudi na pokopališču«. Torej vedno in povsod. V glavnem, ta pretenciozna skupina ljubiteljskih zgodovinarjev je ustvarila dokument, s katerim sta hrvaška fašizem in antifašizem dejansko izenačena. Mračno petletno obdobje, v katerem je bila mala Hrvaška krvava častilka in kolaborantka zveze nacističnih držav, je torej izenačeno s celotnim, več desetletij trajajočim obdobjem jugoslovanskega socializma, ne samo s črnimi madeži iz tistega časa. Obe obdobji je odbor revizionistično poimenoval »nedemokratična režima«. Zato v koncentracijskem taborišču Jasenovac več kot 80 tisoč Srbov, Judov, Romov … niso likvidirali zaradi fašistične narave takratnega režima, ampak zgolj zaradi pomanjkanja demokracije. Zato je danes dovoljen pozdrav Za dom spremni, pod katerim je deloval ta režim, z njim na ustih pa so se pripadniki hrvaške vojske v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ne samo borili, ampak so tudi zagrešili številne vojne zločine.

Kakšne spake so torej akademiki, sodniki, profesorji iz tega političnega odbora, ki zanika temelje evropske civilizacije in se sklicuje na »dopustitev neustavne prakse«, da bi upravičil spremembo ustave in legaliziral ustaški pozdrav, s tem pa tudi samo ustaštvo? Dokument, v katerem se ustaška simbolika postavlja nad ustavo, javna raba te simbolike pa se enači z rabo simbolov antifašizma, ki se uporabljajo povsod po Evropi, je odvraten. Politično in človeško gnusno je opravičevati režim, ki je bil pripravljen za dom – predvsem z izvajanjem etničnega čiščenja večidel hrvaških Srbov. Nič drugače kot v zadnji vojni, ko je med drugim visoki uradnik iz Tuđmanove stranke novinarju Feral Tribuna natančno orisal rešitev srbskega vprašanja na Hrvaškem: »Pol pod rušo, pol čez meje!« Mar se ni nekaj takega v resnici zgodilo?

Antifašistično gibanje se priznava zgolj znotraj velike svetovne koalicije, potlačuje pa se dejstvo, da jugoslovanski antifašizem ni nastal ob podpori Rusije, ampak je bila to avtohtona sila – ob koncu vojne je bilo v Jugoslaviji kar 800 tisoč partizanskih borcev. Zdaj pozabljenih in prezrtih. Zato je predlog tega odbora, ki je Hrvaški ukrojil kakovosten in trpežen ustaški vojaški plašč, da se zavarujejo partizanski spomeniki, skrajno ciničen. Ne da se spomeniki obnovijo, ampak da se zavaruje nekaj, kar je bilo v devetdesetih letih popolnoma uničeno. Pod prav tem pozdravom, katerega rabo mislijo zdaj uzakoniti. Pa četudi z »dopustitvijo neustavne prakse«, torej z zunajinstitucionalno spremembo ustave, temeljnega dokumenta vsake demokratične države. Revizionistični cinizem tega odbora, v katerem je zbrana nacionalistična intelektualna sodrga, ki se je odločila legalizirati hrvaški fašizem, je bil seveda nemudoma praktično udejanjen v obliki strahopetnega nočnega pohoda nad pred kratkim obnovljeni doprsni kip antifašista Iva Lole Ribarja v Zagrebu. Ribarjev spomenik so znova uničili, tako kot drugih tri tisoč partizanskih spomenikov. Huligani? Ne, sistemska golazen. Zvesti izvrševalci neofašizma hrvaške politične elite.