Odtisi

Janko Lorenci

23. 3. 2018  |  Mladina 12  |  Kolumna

Okoljska problematika pritiska, to se pozna tudi v jeziku in zdaj že vsakdo ve za ogljični odtis. Za sabo pa puščamo še vrsto drugih odtisov. Po analogiji z ogljičnim odtisom in malo filozofsko bi lahko rekli, da ima vsak tudi življenjski odtis, za njim ostajajo različni sledovi in vplivi. Včasih, zlasti v starosti in ob kakih prelomnicah, o tem odtisu razmišljamo, delamo nekakšne bilance. To je neredko težko, a v redu.

Naš življenjski odtis pušča sledove v treh krogih – v osebnem, v bližnjem okolju in v širši družbi. Vsi trije se prepletajo. Osebni odtis je tvoj obstoj, tvoje delovanje in tvoja slika o sebi. Za vsakogar je najpomembnejši in izrazito subjektiven. Nanj imaš v primerjavi z drugima dvema odtisoma največji vpliv. A seveda nisi nikoli čisto sam (to je bil/bo kvečjemu prvi in zadnji človek na svetu); vedno se oblikuješ in dojemaš tudi prek okolja. Deloma determiniran si že z rojstvom – prideš na svet bogatim ali revnim staršem, moški ali ženska, črn ali bel, pameten ali tup.

Po malem pa do bridkega konca ostaneš gospodar svojega ravnanja in občutja. A spet kakor kdo – dva človeka se lahko v približno enakem položaju dojemata diametralno nasprotno. Vzemimo Georgea Monbiota, odličnega Guardianovega kolumnista. V zadnji, izrazito osebni kolumni je zapisal: raka imam in srečnejši sem kot pred diagnozo. Monbiot ni mazohist, glede raka pa ima dobro prognozo. Izjava o sreči je kljub temu nenavadna. Razloži jo nekako takole. Srečen sem, ker verjamem v tri načela, ki so v osrčju dobrega življenja. Prvič: v nesreči pomisli, koliko slabše bi lahko bilo. Drugič: spremeni tisto, kar lahko spremeniš, sprejmi, česar ne moreš spremeniti. Tretjič: ne dovoli, da ti gospodari strah.

To se zdijo pametni nauki. Raka žal ne zdravijo, a če se po njih ravnaš, ti lahko pomagajo, da ozdraviš. In nasprotno.

O tvojem dojemanju lastnega odtisa lahko drugi samo ugibajo. Bogve, kakšno podobo imajo o sebi blagi papež, Janša otrplega obraza, našponani borzni analitik, starčica, ki na Tromostovju vsako pomlad z malo uspeha prodaja teloh, obvezni berač v bližini. Kakorkoli, ko premineš, obvezno ugasne tudi tvoj osebni odtis. Druga dva te lahko začasno preživita, recimo v obliki hiše, ki jo zapustiš otrokom, pomembnega odkritja, hudega zločina, čisto navadnih spominov potomcev in kakega prijatelja, če ga imaš.

Tvoj odtis na ožje okolje je šibkejši od osebnega odtisa, a še vedno zelo različen. Prekarec nima na svoje delo skoraj nikakršnega vpliva, pisatelj lahko z razgaljanjem družinskih tegob razbije rodbino (se mu to intimno splača, tudi če mu prinese slavo?).

Če si magnat, recimo lastnik časopisa, si lahko to okolje, novinarje, do neke mere celo podrediš. Absolutno pa spet ne, ker vsakdo vsaj malo brani svoj osebni odtis. Tu bi lahko Monbiotovim načelom morda pritaknili tole: zadovoljnejše ko je tvoje okolje, zadovoljnejši boš sam. Izjema so sadisti, patološki tipi in ljudje, ki služijo s trpljenjem drugih.

V tretjem življenjskem odtisu – mi in družba – smo vsi drobiž, zrnca peska, kaplje vode. Seveda obstajajo tudi izjeme: izumitelj kolesa, Hitler, človek, ki je odkril penicilin ... A družbo praviloma sestavljajo anonimni posamezniki z malo moči, kapljice v oceanu, ki jih hočejo z algoritmi sicer zajeti v predvidljive vzorce obnašanja, a se to k sreči ne bo nikoli povsem posrečilo. Toda brez vsakršnega vpliva, vsakršnega odtisa tudi v tem razmerju nismo. Klasičen primer je volivec; načeloma lahko en sam odloči, ali bo zavladal diktator ali demokrat. Pri posamezniku kot delčku družbe je njegov vpliv odločilno odvisen od sodelovanja z drugimi delčki. Sindikat na primer je neprimerno močnejši od posamičnega delavca, uradnika, učitelja. Nauk: ne izloči se iz družbe, angažiraj se in povezuj.

Vrnimo se k Monbiotu: v stiski, ki ji kljub omenjenim načelom očitno ne more do konca uiti, dela bilanco, meri svoj subjektivni svet. Obstaja pa tudi njegov vpliv na okolje; ta odtis (pisanje, okoljsko angažiranje itd.) je močan in pozitiven, se vrača k bolnemu Monbiotu kot naklonjene reakcije in mu lajša tesnobo. Iz tega lahko skrpucamo še eno variantno načelo dobrega življenja: če živiš in deluješ tako, da si uveljavljen, priznan, dobro zasidran, se boš v osebnem odtisu počutil bolje, tudi če je trenutno v klavrnem stanju.

Tu sicer trčimo ob problem: nemalo ljudi se uveljavi tako, da škodijo drugim. Koliko je bogatašev, menedžerjev, politikov, ki hodijo čez trupla. Se lahko počutijo dobro kot nekdo, ki se je tudi uveljavil, a ne v škodo drugih. Upamo, da ne. Ne bi radi moralizirali, vendar verjamemo v staro modrost, da dober vpliv na druge, dobra dejanja, drobna in velika, prispevajo k dobremu počutju. Tudi zato so lahko reveži, deprivilegiranci, ljudje s kronično smolo vsaj včasih srečnejši od mrzlih bogatašev in surovih povzpetnikov. Kar ne pomeni, da revščina ni pasja, družbeni izrodek.

Monbiotova načela nikakor ne spadajo v poglavje o izboljševanju samega sebe zato, da se laže prilagodiš surovemu kapitalizmu, ki pridiga, da si zgolj sam svoje sreče kovač, da lahko uspeš samo z divjim tekmovanjem, da si za vse svoje težave kriv sam, ne pa tudi ali predvsem sistem, ureditev. To so finte, s katerimi stebri in bergle te ideologije spirajo s sebe krivdo za stiske mnogih. Če se jim ne daš preslepiti, če se proti njim celo boriš, so vsi tvoji odtisi boljši.